Ko se pes izgubi

4529

Skoraj ni dneva, ko ne bi po radiu slišali oglas, ki se navadno začne tako: »V okolici Ljubljane se je izgubil psiček Reks. Je rjav in srednje rasti ter ima rdečo ovratnico. Če ste ga videli pokličite na …«.

Za to, da se pes izgubi, ne smemo kriviti slabe vzgoje, ampak na to velikokrat vplivajo zunanji dejavniki, ki jih lastniki kljub pazljivost včasih ne morejo preprečiti.

Živali slišijo zvoke precej bolje kot ljudje. Naprimer močan pok petarde, ki se nam zdi glasen, naš pes občuti štirikrat močneje, kar pri živalih povzroči stres, strah in posledično s tem tudi izgubo orientacije.

Dvakrat letno lastniki nekastriranih/nesteriliziranih psov in psičk opazijo na svojih ljubljenčkih spremembo v njihovem obnašanju. Običajne spremembe so nemirnost in neubogljivost, kar nakazuje na obdobje parjenja in se navadno dogaja v zgodnjih spomladanskih in jesenskih mesecih. Takrat se zdi, kot da postanejo psi neposlušni na ukaze svojih lastnikov, priliznjeni, kadar jih oštevajo, in kar iščejo priložnost za potep. Tovrstno vedenje velikokrat ni odvisno od pasme psa, saj se tukaj izraža pasji nagon, poznamo pa tudi pasme, kjer je želja po potepanju izrazitejša in močnejša (na primer aljaški malamut). Na željo po potepanju vplivajo tudi dejavniki, kot so dolgčas, osamljenost, želja po ubranitvi lastnega ozemlja in lovski nagon.

Kaj storiti, če se je vaš pes izgubil?

Čim prej začnite z iskanjem. Preiščite okolico in vprašajte bližnje prebivalce in sosede, če so videli vašega psa ter jim pustite svoje podatke, da vas pokličejo, če ga opazijo. Izgubo morate v roku 72 ur prijaviti najbližjemu zavetišču za zapuščene živali, priporoča pa se, da to storite takoj, saj je lahko vaš ljubljenček že tam. Obvestite radijske postaje v vaši regiji in druge medije, ki objavljajo tovrstna obvestila, povprašajte na lokalnih veterinarskih postajah, policiji in društvih za zaščito živali, saj so mogoče ta že prijela kakšno obvestilo o najdbi vašega ljubljenčka. Letake s sliko vašega ljubljenčka in z vašimi kontaktnimi podatki obesite na krajih, kjer je bil vaš ljubljenček nazadnje opažen, pa tudi v okolici in mestih, kjer bi ga lahko mimoidoči srečali. Nikoli ne obupajte z iskanjem in svojega ljubljenčka iščite toliko časa, dokler ga ne najdete.

Z dolgimi sprehodi in igrami z žogo ali s frizbijem boste pri vašem psu opazili manjšo željo po uhajanju. Psa morate poleg tega, da ga večkrat dnevno sprehodite, tudi zaposliti – ponudite mu učljive igrače, ki jih lahko kupite v vseh bolje založenih trgovinah z malimi živalmi.

Če pes vseeno uide, ga nikoli ne kaznujte, ko pride nazaj. Ker psi povezujejo kaznovanje s trenutnim početjem, kaznovanje po tem, ko pride domov, ne bo izboljšalo situacije. Psa je priporočljivo poučiti samo takrat, kadar ga zalotimo pri dejanju ali tik po njem. Če ga kaznujete po dejanju in če je to povezano s psihološkim strahom živali, lahko situacijo, namesto da bi jo izboljšali, samo še poslabšate.

Za lastnike, ki imajo težave s pobegi ali jih je strah za varnost njihovega ljubljenčka, kadar je ta spuščen, so na voljo GPS-lokatorji, s katerimi lahko ljubljenčka poiščete s pomočjo svojega pametnega mobilnega telefona. Za uporabo potrebujete samo mobilno SIM-kartico (predplačniško ali naročniško), ki jo vstavite v lokator. Lokator nato preprosto namestite na ovratnico vašega ljubljenčka in vklopite. Če vašega kužka ni domov s svojim mobilnim telefonom, pokličete številko lokatorja, ki vam sporoči koordinate in povezavo na zemljevid, kjer preverite, kje se vaš ljubljenček nahaja. S tem se izognete dolgotrajnemu iskanju in skrbem, kje je vaš ljubljenček, ko ga ni doma.

Saša Koprivec

 

Objavljeno v deseti številki revije Kužek