Kako enostavno vprašanje na prvi pogled. Pa niti ni. Ljudje so pogosto zmedeni in se nikakor ne morejo odločiti, ali je že čas za obisk veterinarja ali bi mogoče še malo počakali. Še dan ali dva. Mogoče pa samo od sebe mine. Tudi sama sem kot velika ljubiteljica in ponosna skrbnica pasjih, mačjih in še kakšnih živalskih prijateljev v srednji šoli pogosto obupavala, medtem ko sem tehtala resnost situacije. Skrbelo me je, da bodo veterinarji mislili, da pretiravam in sem histerična, a po drugi strani takrat nisem vedela, kako resni so simptomi.
Danes gledam na to skozi oči veterinarja in lahko rečem, da se prevečkrat zgodi, da so skrbniki predolgo čakali, pa ne zato, ker bi jim bilo vseeno, ampak so se znašli pred istimi težavami, kot sem se nekoč tudi sama.
Glavni razlogi, zakaj ljudje odlašajo z obiskom pri veterinarju, so naslednji:
1) Verjamejo, da »se bo žival izmazala«. A žal ni tako. Živalsko telo deluje podobno kot človeško in si samo ne more pomagati. Treba je opraviti preiskave, postaviti diagnozo in določiti pravilno terapijo.
2) Verjamejo, da bodo žival samo mučili, če jo peljejo k veterinarju. Če je hudo bolna, ji tako ni pomoči. Tudi to seveda ni res. Veterinar bo ocenil, v kakšnem stanju je žival, in gotovo ne bo opravljal nobenih nepotrebnih, bolečih preiskav. Včasih gre resnično za kakšno hudo bolezen, pa je vseeno dobro vedeti, da smo naredili vse, kar smo lahko in kaj lahko pričakujemo.
3) Denar. Cena zdravljenja je bistveno manjša, če se le-to začne pravočasno, v zgodnji fazi bolezni. Bolj ko je bolezen napredovala, večji bodo stroški. Pa tudi veterinarji smo samo ljudje, ki imamo prav tako radi živali in nam je njihovo počutje na prvem mestu. Vsak veterinar se bo z vami pogovoril, med drugim tudi o stroških.
4) Ko bolezen napreduje, je ljudem nerodno, ker jih je strah, da jih bo kdo obsojal. Tudi temu ni tako. Bolje pozno kot nikoli. Pomembno je vedeti, da smo naredili vse.
[members_only]
Naj povem še nekaj. Živali so bitja, ki jim nagon veleva, da morajo skriti vsako šibkost. Šibki so izločeni in jih ni več. Temu se reče naravna selekcija. Bolni plenilec postane plen. Ne more več braniti svojega ozemlja, zato živali prikrivajo bolezen kolikor le lahko. In tudi to je eden glavnih vzrokov, zakaj ne pridejo pravočasno do veterinarja. Naj navedem primer zahrbtnega obolenja, ki ga lastniki zelo težko prepoznajo. To je piometra oziroma gnojno vnetje maternice, ki je hormonsko pogojena bolezen. Psičke postanejo bolj umirjene, kar lastniki pripišejo odraščanju, več pijejo, kar potem povežemo z višjimi zunanjimi temperaturami, ližejo se in lastniki mislijo, da se bolj čistijo. V nekaterih primerih gre za tako imenovano odprto piometro, kjer se pojavi izcedek iz nožnice, ki ga lastniki lahko opazijo in tako še pravočasno odidejo k veterinarju. Pri zaprti piometri izcedka ni, zato se po navadi simptomi ne opazijo, dokler ni bolezen že precej napredovala, kar pomeni, da so možnosti in uspeh zdravljenja vprašljivi. Več kroničnih bolezni se razvija počasi in so zahrbtne, medtem ko pri akutnih bolezni nismo v dvomih, ali žival peljati k veterinarju ali ne, saj so opazni znaki, kot so bruhanje, driska, neješčnost, klavrnost in podobno.
Odlično bi bilo, če bi skrbniki pripeljali žival na preventivne preglede vsaj enkrat letno, saj bi se s tem lahko odkrile morebitne bolezni v zgodnji fazi, obenem pa bi bilo zdravljenje cenejše in prognoza boljša.
Če opazite pri svoji živali kakršnokoli spremembo vedenja (več spi, več pije, manj se igra, hitreje se utrudi, izgublja težo …), ne odlašajte, ampak obiščite svojega veterinarja, ali ga vsaj pokličite za nasvet.
Naj ponovim, živali si ne morejo same pomagati, ampak smo mi, lastniki, odgovorni za njihovo zdravje in dobro počutje.
[/members_only]
Zora Kučuković, dr. vet. med.
Objavljeno v osmi številki revije Kužek
