Psi se svojega vedenja ne učijo le od skrbnikov, temveč tudi od drugih psov, s katerimi so v stiku, o čemer je zanimivo razmišljal psiholog Stanley Coren. Da se psi učijo drug od drugega, se mu je zazdelo zaradi osebne izkušnje. Ko je v svojo družino, kjer je že kraljeval en odrasel pes, pripeljal mladička, je postal še bolj pozoren na pasje vedenje in ugotovil je, da je malček prevzel precej vedenjskih vzorcev starejšega psa.
Ob tem poudarja, da ga kot psihologa še vedno preseneča, v kolikšni meri je ta aspekt učenja spregledan s strani znanosti. Psi namreč svoje vedenje močno oblikujejo tudi preko opazovanja obnašanja drugih psov. Ta vrsta učenja po Corenovih besedah vključuje t. i. alelomimetično vedenje oz. vedenje, ki ga pogojujejo skupina in prirojeni nagoni psa ter njegovega življenja v tropu. Psi si želijo biti vključeni v skupino, zato se vedejo podobno in sledijo svojemu »vodji«. Psiholog to potrjuje s preprostim primerom učenja lova pri volkovih. Tudi majhni volkci se učijo loviti z opazovanjem odraslih v tropu.
Na podoben način tudi naši udomačeni mladički že v zgodnjem obdobju kažejo nagnjenost k posnemanju vedenja drugih psov. Ta vzorec se nato nadaljuje skozi celo njihovo življenje. Zdi se, da so se določenih socializiranih vedenjskih vzorcev naučili prav s takšnim posnemanjem. Želja po učenju pri mladičkih je ključnega pomena, ko razmišljamo o še enem kužku. Če mladička pripeljemo v dom, kjer je že odrasel pes, ki pozna rutino in pravila, se bo mladiček mnogo hitreje naučil vseh trikov.
[members_only]
S posnemanjem in opazovanjem se psi lahko naučijo opravljati veliko zapletenih nalog, kjer so odličen primer bernardinci, vzgojeni kot reševalni psi. Pasma je poimenovana po hospicu Saint Bernard v švicarskih Alpah, ki je bil lociran na eni glavnih povezovalnih poti med Švico in Italijo. Mnogo let je hospic reševal popotnike pred vetrom, mrazom, plazovi in nevihtami.
Skupaj z menihi so bernardinci rešili na tisoče potnikov, delali pa so v treh skupinah. Ko je bil izgubljeni človek najden, sta dva psa ležala poleg njega in ga tako grela, poleg tega pa sta še lizala po obrazu, da je ostal pri zavesti. Tretji pes se je medtem vrnil in poklical na pomoč. Ti psi nikoli niso bili deležni nobenega posebnega treninga, saj nihče izmed menihov ni točno vedel, kako bi jih želenega vedenja sploh lahko naučili. Mlade pse so zato priključili v skupino starejših in bolj izkušenih bernardincev, ki so šli na obhod. Tako so se mladiči učili, kakšne naloge bodo mogli v prihodnje opravljati. Psi so se tudi sami odločili, ali se bodo »specializirali« za gretje ponesrečencev ali za iskanje pomoči.
Stanley Coren je svoje razmišljanje o učenju od drugih psov nadgradil s trditvijo, da bi se mladički lahko od odraslih pasjih kolegov učili tudi običajnih ukazov poslušnosti. S tem namenom je razvil rutino za pomoč pri učenju svojega mladička, saj se je njegov odrasli pes že odzival na želene ukaze. Z obema skupaj se je tako odpravil na trening in obema je dajal enake ukaze poslušnosti (odrasli kuža je ubogal, mlajšega pa je želel nagovoriti k posnemanju). Učil ju je preprostih ukazov, kot je »sedi« ali »prostor«. Ta pristop se je izkazal kot učinkovit, saj je pri drugem kužku za učenje enega ukaza porabil bistveno manj časa kot prvič.
Svojo trditev je potrdil tudi z raziskavo Anne Scandurre, biolognje iz Univerze v Neaplju, ki je v svoji študiji izvedla eksperiment s 50 zlatimi prinašalci. Pasji skrbniki niso bili poklicni pasji trenerji, vendar pa so svoje kužke morali naučiti nekaj novih ukazov. Drugih ukazov so se psi učili s pomočjo psa demonstratorja in rezultati so bili zelo zanimivi. Kar 62,5 % psov je pravilno opravilo nalogo, ko so posnemali demonstracijo, medtem ko so po končanem obdobju učenja s strani skrbnikov nalogo pravilno opravili le s 23,5-% uspehom.
[/members_only]
Maša Pirnat
Vir:
