Ste že kdaj šli s psom mimo ogledala ali odsevajoče se izložbe in mu rekli: „Poglej, to si ti?“ Se vam je že kdaj zgodilo, da se je vaš kuža želel igrati s svojim odsevom? Ste se kdaj vprašali, kako psi pravzaprav dojemajo ogledalo?
Prepoznavanje svoje podobe je veliko kompleksnejše, kot se mogoče sprva zdi. Kljub temu da je nam to popolnoma nekaj samoumevnega, ni ravno tako – tudi pri ljudeh do tega pojava pride nekje med 18. in 24. mesecem starosti. Je pa to prepoznavanje pomembnejše, kot bi si mogoče mislili. Predstavlja sposobnost samozavedanja, kar je eden najbolj kompleksnih delov zavesti.
[members_only]S samozavedanjem in prepoznavanjem podobe pri živalih se je ukvarjalo veliko strokovnjakov, med drugim tudi psiholog Gordon Gallup. Ta je izvedel znan eksperiment na šimpanzih. Postavil jim je ogledalo. Sprva so se obnašali, kot da vidijo še enega šimpanza, a so hitro dojeli, da gledajo v lasten odsev. Ko so že prišli do te ugotovitve, jim je Gordon pod anastezijo narisal rdeče oznake na obraz. Šimpanzi na začetku niso reagirali na barvo, dokler niso videli svojega odseva. Takrat so se začeli oznak na svojem obrazu dotikati in se ogledovati v ogledalu. Tako je bila dokazana sposobnost samozavedanja pri šimpanzih, podobne preizkuse pa so uspešno opravili tudi orangutani, gorile in delfini. Ko so pa podoben test želeli opraviti na psih, niso reagirali. Nekateri so posledično zaključili, da psi niso sposobni samozavedanja, a je dognanje vseeno malce bolj komplicirano.
Znanstvenik Marc Bekoff je podal razlago, da psi sveta ne dojemajo vizualno, ampak najbolj z vohom. Ogledalo oz. prepoznavanje odseva zato ni učinkovito pri psih, ker se fokusira na čutilo, ki pri psih ni primarno. Iz tega razloga se je Marc odločil dokazati, da so psi zmožni prepoznati svoj vonj. Eksperiment je izvedel kar na svojemu psu. Pet zaporednih zim je vodil psa na sprehod in pobiral dele snega, ki jih je štirinožec označil s svojim urinom. Poleg tega je pobiral tudi dele snega, ki so jih z urinom označili drugi psi. Vse dele snega, tako od njegovega, kakor tudi od drugih psov, je, ob odsotnosti svojega psa, premikal drugam in nastavljal ob poti. Po tej poti je potem sprehodil svojega kužka. Ta se je ob snegu, ki ga je označil sam, ustavil in ovohaval bistveno manj časa, kakor psi snegu, ki so ga označili drugi psi. Tako je Bekoff potrdil, da so psi sposobni samozavedanja.
Mladič bo najbrž sprva reagiral na svoj odsev, se želel z njim igrati ali nanj celo renčal. A ker njihov odsev nima vonja, kakor ga imajo drugi psi, kuža hitro zgubi zanimanje. Zato po nekaj časa večina psov ignorira svoj odsev, saj mu ni pomemben. Psi svet raziskujejo s smrčki, zato tako sebe, kakor tudi druge, najbolje dojemajo preko vonja.
[/members_only]Veronika Sivka
Viri:
www.psychologytoday.com
www.wagwalking.com
www.nationalgeographic.com
