Kako najučinkoviteje okopamo psa?

5357

kako-najucinkoviteje-okopamo-psaVsi skrbniki psov vemo, kako “prijetno” je, kadar se naš štirinožec odloči povaljati po kakšnem gnoju ali čem še bolj aromatičnem. K nam priteče vesel, ker se mu je končno uspelo zakamuflirati, mi pa njegovega veselja nekako ne delimo in že razmišljamo, kako ga bomo kar najhitreje spravili v kopalno kad in se hkrati sprašujemo, če imamo dovolj svežih brisač. Razlog za valjanje psa po gnoju ali čem drugem, kar ima prav tako močan in izrazit (ter za nas izjemno neprijeten) vonj moramo iskati v obnašanju njihovih prednikov, ki so se morali za svoje preživetje boriti. S prekrivanjem svojega naravnega vonja z močnejšim so dosegli dvoje: njihov plen jih je težje in kasneje zavohal, poleg tega pa so postali “nevidni” tudi za svoje sovražnike. Naši najboljši prijatelji naravnih sovražnikov sicer nimajo več, pa tudi loviti jim ni treba, vendar z opisanim početjem še vedno nagonsko nadaljujejo.

Kako pogosto naj kopam psa?

Kopanje za večino psov ni ravno opravilo, ki se ga razveselijo, mnogi ob točenju vode in pripravah že postanejo nemirni. Vendar je nega dlake še kako priporočljiva, v splošnem velja, da naj bi se pse z daljšo dlako kopalo enkrat na mesec, tiste kratkodlake pa nekajkrat na leto oziroma tedaj, ko njihova dlaka dobi neprijeten vonj. Pri psih z alergijo moramo biti posebej pozorni in za nasvet vprašati veterinarja, saj zanje običajni pasji šamponi niso primerni. Tudi ostale morebitne kožne bolezni terjajo posebno skrb. Na kopanje je psa najlažje navaditi, ko je še nekaj mesecev star mladič, vendar to ni vselej mogoče, nekateri ljudje se odločijo za posvojitev starejšega psa iz zavetišča, pri takih moramo biti malenkost pazljivejši in jih do kopanja pripeljati postopoma.

Kopanje psa v devetih korakih

Čeprav se kopanje ne zdi ravno zakomplicirano, pa mnogi ljudje svojega psa kopajo prepogosto, s čimer mu pravzaprav škodujejo. Naraven zaščitni maščobni sloj na koži tako ne opravlja več svojega dela, koža se izsušuje, kar lahko botruje nastanku prhljaja in posledično praskanju, pa tudi nekaterim kožnim obolenjem. Če psa kopate prvič ali pa imate s tem težave, si preberite, kako v osmih korakih pravilno skopati vašega štirinožca.

1. Pred vsakim kopanjem vedno brez izjeme psa najprej temeljito skrtačimo, saj bomo s tem dlako razčesali in odstranili umazanijo, ki se skriva v njej. V primeru, da psa ne bomo skrtačili, bodo morebitna sprijeta mesta na dlaki po kopanju v še slabšem stanju in se jih ne bo več dalo razčesati, zatekli se bomo torej lahko samo še k škarjam.

2. V kopalno kad ali tuš kabino položimo gumijasto podlogo, ki bo preprečila, da bi našemu ljubljenčku med kopanjem spodrsavalo, to namreč lahko vodi v le še večji nemir.

3. Kadi ne napolnimo z vodo, saj si ne želimo blatne vode po celi kopalnici. Poleg tega naš namen ni, da bi pes plaval, marveč ga želimo le okopati. Raje si pomagajmo z nastavkom za tuš, ki ga lahko usmerimo, kamor želimo, voda pa naj sproti odteka.

4. Uporabljajmo pasje šampone in ne človeških. Ponudba na tržišču je precejšnja, kadar je le mogoče, izbirajmo naravne šampone za pse. Šampon vtrimo v dlako in nežno drgnimo.

5. Predelov okrog oči in smrčka ne šamponirajmo, saj lahko psu šampon mimogrede zaide v oči, to pa bo zanj precej neprijetno. Omenjena mesta raje očistimo po kopanju, enostavno jih nekajkrat obrišimo z vlažno brisačo.

6. Pri izpiranju šampona bodimo res temeljiti. Preden zapremo vodo, se prepričajmo, če smo res izprali vsa namiljena mesta, sploh pri dolgodlakih psih se kakšen namiljen košček dlake lahko mimogrede izmuzne.

7. Psa najprej obrišimo z brisačo, pri dolgodlakem psu jih bomo verjetno potrebovali več. Pse s krajšo dlako nato pustimo, da se posušijo na zraku, medtem ko dolgodlake pse do konca posušimo s sušilcem za lase. Pri tem izberemo najnižjo moč, da slučajno ne pride do opeklin, pazimo tudi, da ne sušimo preblizu. Bolje bo, če sušimo dlje časa, možnostim za nastanek poškodb pa se tako izognemo.

8. Psa še enkrat skrtačimo in s tem odstranimo še zadnjo odvečno dlako.

9. Psu ponudimo priboljšek.

Lina Zalaznik