Imeti psa

imeti-psaKo hodim po vasi me iz vsake strani ceste nalaja pes. Ali je v premajhnem pesjaku ali pa na verigi, kjer ima v zemlji že zdavnaj začrtano pot od enega konca do drugega… Zdi se mi, da je pes pri vsaki hiši. Saj, če vprašamo naše babice in dedke – pes mora biti, da čuva zemljo, poje ostanke od kosila in da izgleda večji in bolj zloben od sosedovega. Pes tako postane na kmetiji del opreme, obvezni element in simbol podeželja, privezan za hišo. Z njimi se redkokdo ukvarja. Včasih se jih spusti ponoči, da se ‘zlaufajo’, vendar pa jih redkokdaj vidimo na sprehodu ali pri igri z lastnikom. Ta pes ni del družine – tropa, za katerega enako kot njihovi predniki volkovi, vsi psi živijo. Dneve preživljajo v monotoni osamljenosti in uničujoči rutini bevskanja, spanja in postopanja.

Ko vidim take pse, se vedno vprašam čemu služijo. Zakaj so taki ‘nevidni psi’ pri hiši? Zaradi varnosti, čeprav privezani na dvometrsko verigo ne zmorejo preprečiti tatvine? Da z laježem obvestijo ljudi o prihodu tujca na posest, čeprav iz dolgčasa bevskajo v nedogled cele dneve? Zaradi tradicije – ‘pes mora biti pri hiši’? Kaj drugega? Ne vem.

Ko me pot zanese po čudovitem slovenskem podeželju, me ti prizori vedno zabolijo. Vendar pa je na drugi strani vse več mestnih psov-igračk, ki jih vidimo na tlakovanih ulicah, obkroženih z visokimi stolpnicami. Ti kužki imajo v čopku zavezane prikupne mašnice in na hrbtu svetleče plaščke, se nosijo v dizajnerskih torbicah in so navajeni lulati na pleničko v stanovanju, saj ga lastnik nima časa peljati na bližnjo zelenico.
Nikoli ne bom pozabila čivavice, ki je na prelepi zunanji pasji razstavi na travniku prav smešno hodila v ringu, njen lastnik pa je sodniku objasnil, da ni navajena hoditi po travi, saj jo preveč pika v tačke. Ali je modernim mestnim kužkom hoja po travi pregroba? Od žalostnega podeželskega ekstrema, kjer je pes za hišo le živ del opreme, do pretiranega počlovečevanja in dojenčkastem obnašanju do psov je očitno le majhen korak in pogosto le nekaj kilometrov geografske oddaljenosti. V mestu ali na deželi, vsi lastniki psov bi si mogli prizadevati najti idealno sredino med ekstremi in se do psa obnašati, kakor si zasluži.

Imeti psa je ogromna obveznost, ki potrebuje veliko prilagajanja in spoštovanja do drugega živečega in čutečega bitja; obljuba, da bomo po svojih najboljših močeh izpolnili vse njihove zahteve. Od najmanjšega yorkshirskega terierja do največje nemške doge, Canis lupus familiaris je še vedno samo ena vrsta, ki ima fundamentalno enake zahteve – gibanje, pozornost in ljubezen. Psi nam vsak dan dajo vse, kar imajo – neskončno ljubezen in vdanost. V zameno za to neprecenljivo darilo pa moramo biti pripravljeni uresničiti naš dolg do njih. Jim nameniti pozornost, tudi ko je naš urnik zapolnjen do zadnje minute, jim vsak dan izkazati ljubezen in bližino; disciplino, za katero nam bo hvaležen, aktivno gibanje v naravi in kvaliteten obrok. Ni veliko, kajne?

Svojemu psu pomenimo ves svet, celoten smisel bitja. V zameno mu moramo po svojih najboljših močeh omogočiti kar se da izpolnjeno pasje življenje. Imeti psa je obveza – čudovita, življenje izpolnjujoča, prelepa obveza. Ob nakupu ali posvojitvi psa za celotno njegovo življenje, pa naj bo to za 6 ali 16 let obljubimo, da bomo zanj skrbeli. Navsezadnje ima na svetu le nas, edino bitje, na katerega se lahko zanese. Dajmo mu le najboljše in si ne pustimo razočarati tega prelepega bitja, kateremu pomenimo ves svet. V večnih besedah Malega princa: »Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil.«

Andreja Fegeš