Izločanje krvi v urinu imenujemo hematurija, ki se lahko pojavlja kot bolezenski simptom pri mnogih boleznih urogenitalnega sistema. Ker gre za relativno nevaren bolezenski simptom, bom opisal možne vzroke, ki privedejo do izločanja krvi z urinom oziroma do krvavega urina.
Hematurija se najpogosteje pojavlja pri močnejših in dlje časa trajajočih vnetjih mehurja, kjer pride do prizadetosti nežne sluznice v mehurju. Začetne znake vnetja mehurja, kot sta pogostejše uriniranje in uriniranje po kapljicah, lastnik najpogosteje spregleda. To se dogaja še posebej pri popolnoma zdravih samčkih, ki zelo pogosto dvigujejo tačko in spustijo nekaj kapljic urina. Pri tem opravilu samec izpusti nekaj kapljic urina na več mestih med sprehodom in to večkrat ponavlja. Temu ravnanju pravimo, da samček markira (označuje) svoj teren. Podobno se dogaja pri vnetju mehurja, kjer je uriniranje zaradi vnetja pogostejše in količina izločenega urina majhna, kar zavede lastnika, ki misli, da pes markira, v resnici pa ima zaradi vnetja vseskozi občutek, da ima poln mehur in se zato napenja in zavzema položaj za uriniranje ter izloča urin po kapljicah. Pri samičkah, ki ne markirajo, prej opazimo, da je nekaj narobe, saj se samička z vnetim mehurjem zelo pogosto postavlja v čepeči položaj za uriniranje in se po uriniranju tudi liže po spolovilu. Prav tako težko opazimo, da je urin krvav, razen ko žival urinira po snegu. Naslednji pogost vzrok prisotnosti krvi v urinu so kamni v mehurju, ki lahko nastajajo zaradi genetske predispozicije, motnje v metabolizmu in nepravilne prehrane psa. Zaradi svoje oblike in strukture mehansko poškodujejo sluznico mehurja in sečnice ter tako povzročijo lokalno krvavitev v mehurju, urin pa se obarva rdeče. Povzročijo lahko celo zaporo sečnice, če iz mehurja zaidejo vanjo, kar je izredno nevarno in boleče stanje, ki lahko privede do zastrupitve živali z urinom. Problem je še večji pri samčkih, ker imajo v spolnem udu kost, imenovano os penis, in sečnica poteka skozi zožitev na začetku os penis in tam se pogosto naberejo drobni kamenčki iz mehurja, ki povzročijo popolno zaporo iztekanja urina. Težave pogosto ne moremo rešiti niti s kateterizacijo živali, zato je v takih primerih potreben takojšen kirurški poseg, ki je zahteven, saj je sečnica zelo tanka in nežna cevka. 
Pojav krvi v urinu pri samčkih je lahko posledica vnetja žleze prostate, ki lahko psom v zrelih in poznih letih dela velike težave. Žleza nabrekne, v njej se pogosto pojavijo ciste, ki občasno izločajo kri v sečnico. Značilno za težave s prostato je, da se pojavi kri iz spolovila tudi brez uriniranja. Lastniki psa kar nenadoma opazijo krvave kapljice po tleh, pri podrobnem pregledu pa ugotovijo, da mu kri občasno kaplja iz penisa. Pojav krvi v urinu ali krvavitev iz penisa je pri kužkih vedno resen pojav, ki zahteva takojšen pregled pri veterinarju oziroma veterinarski ustanovi, ki je opremljena za internistično diagnostiko. Pri ugotavljanju vzroka krvavitve si pomagamo z laboratorijem za diagnostiko krvi in urina, rentgenskim slikanjem in ultrazvočno preiskavo. S krvno sliko ugotavljamo prisotnost vnetja, ugotavljamo prizadetost ledvic, kar je izrednega pomena za določitev terapije. Z rentgenskim slikanjem in ultrazvočno preiskavo pa ugotavljamo morfološke spremembe na mehurju, ledvicah, prostati in prisotnost kamnov.
Pri samičkah se pojavlja krvav urin pogosto v zvezi z obolenji reproduktivnih organov, jajčnikov in maternice.
Kot možen vzrok hematuriji ne smemo pozabiti bolezni ledvic, ki se pri psih pojavljajo relativno pogosto. Ledvice so parni organ in imajo pomembno vlogo v organizmu, saj vzdržujejo homeostatsko ravnotežje v organizmu, ki ga očistijo odpadnih strupenih snovi, kot so produkti presnove, saj čistijo kri in z urinom izločijo odpadne snovi iz organizma. Z nadledvičnimi žlezami skrbijo za kakovostno tvorbo rdečih krvnih telesc in še bi lahko našteval. Ledvica ležijo globoko v trebušni votlini in so relativno dobro zaščitene pred mehanskimi vplivi okolja, so pa zelo izpostavljene in občutljive na bakterijska vnetja, ki se lahko razširijo na ledvici iz mehurja. Prav to pa je zelo pomembno, da kot lastniki malih hišnih ljubljenčkov vemo in si dobro zapomnimo. Omenjeno poudarjam zaradi tega, ker po dolgoletnih izkušnjah v ambulanti za male živali vedno znova opažam, da lastniki kužkov prepozno opazijo, da ima njihova žival težave z mehurjem. Vzroke za to sem opisal na začetku prispevka. Zavedati se moramo, da lahko nedolžna infekcija mehurja, ki ni zdravljena, privede do kasnejše okvare in odpovedi ledvic. Vnetje ledvic je huda težava, pogosto smrtno nevarna, saj lahko privede do prenehanja čiščenja krvi. Strupeni produkti presnove zaostajajo v organizmu, posledično prihaja do okvare jeter in stanja živali, ki se imenuje uremija, ki se konča s smrtjo živali. Prebolelo vnetje ledvic lahko ledvica okvari in zmanjša njihovo funkcionalnost, tako da kasneje delujejo v zmanjšanem obsegu. V veterinarski medicini na žalost nimamo aparatov za čiščenje krvi, tako imenovanih dializnih aparatov, s katerimi bi lahko kakovostno pomagali obolelim živalim. Vzroki za to so predvsem obilje krvnih skupin pri živalih in finančna nezainteresiranost proizvajalcev dializnih aparatov ter verjetno tudi finančna obremenitev lastnikov živali, če bi se odločili za dializo. Tudi v etični smiselnosti opravljanja dialize pri živalih je vprašanje, saj bi bila kakovost življenja psov zaradi dialize in posledične diete z restrikcijo pitja vode močno zmanjšana.
[members_only]
Iz prej navedenega vidimo, da je treba pri vnetjih mehurja pri psih, predvsem, če opazimo kri v urinu, odreagirati hitro in poiskati pomoč pri veterinarju in ne čakati z mislijo, saj bo minilo, saj je kužek še videti v redu, hrano še uživa in podobno. Diagnoza ledvičnega obolenja v dobro opremljeni veterinarski ustanovi ne predstavlja večjega problema in se postavlja na podlagi biokemične in hematološke analize krvi, z ultrazvočnim in rentgenskim pregledom ter seveda z natančnim kliničnim pregledom živali. Pravočasno odkrito in začeto zdravljenje vnetja ledvic je uspešno, na začetku je pogosto kombinirano z infuzijami in aplikacijami antibiotikov in drugih terapij večkrat dnevno. V hujših primerih ostanejo živali v bolnišnici na zdravljenju, seveda če so primerno socializirane in sodelujejo pri zdravljenju. Kasneje sta potrebni še dolgotrajna terapija z antibiotiki in dietna prehrana.
Na žalost vedno pogosteje diagnosticiramo različna maligna obolenja urogenitalnega sistema pri kužkih, kjer je prav tako en od simptomov krvav urin. Pogosti so tumorji ledvic, ki so prognostično ugodni, saj s pravočasno odkritim tumorjem in z odstranitvijo ledvice žival živi normalno dalje. Tudi pravočasno odstranjeni tumorji mehurja so prognostično kar ugodni, še posebej, če jih kombiniramo s kemoterapijo. Pri samičkah je še cela vrsta novotvorb na rodilih, katerih rezultat je kri v urinu. Infekcijska bolezen, ki jo prenašajo klopi, imenovana erlihioza, je lahko vzrok krvavemu urinu, prav tako zastrupitev s strupi za podgane na bazi dikumarola. Tudi nekatere avtoimune bolezni privedejo do krvi v urinu.
Na koncu bi rad ponovno poudaril, da je pravočasno začeto zdravljenje bolezni, pri katerih je skupen simptom krvav urin, prognostično ugodno in zelo uspešno. Živali nam svojih težav ne povedo. Le vesten lastnik, ki živi s svojim kosmatinčkom v tesnem stiku, bo to tudi takoj opazil. Lastnikom tudi svetujem, da se odzovejo mnenju svojega veterinarja, če jim svetuje širšo diagnostiko ali jih napoti v bolje opremljeno veterinarsko ustanovo. Pogosto sem priča zapoznelemu prihodu pacienta z močno napredovalnimi bolezenskimi znaki in ob slabi prognozi zdravljenja tudi veliki žalosti lastnika. Lastnik pogosto komentira, da se je kužku že trikrat ponovilo, pa je bilo vedno po injekciji oziroma tabletah boljše, zato niso prišli prej.
Ne pozabite, vedno je treba čim prej razčistiti in najti vzrok, ki je pripeljal do pojava bolezenskih znakov, saj se je le tako možno pravilno in pravočasno boriti proti bolezni. To je zelo pomembno predvsem pri živalih, ki nam na žalost svojih bolezenskih znakov in težav ne morejo povedati, lahko nam jih le pokažejo, a le, če jih prepoznamo in smo jim pripravljeni prisluhniti.
[/members_only]Emil Senčar, dr. vet. med.
Objavljeno v deseti številki revije Kužek
