Genetske bolezni

4662

Pri veliki večini pasem psov poznamo obolenja ali hibe, ki se dedujejo. To so tako imenovane genetske bolezni.

Genetske bolezni nastanejo zaradi mutacij enega (ali več genov) ali celo kromosomov (kromosomske aberacije). Žal je dedovanje večinoma recesivno, kar pomeni, da so zdravi psi lahko obenem prenašalci, zato je te hibe zelo težko izkoreniniti. Edina možnost je bila še pred kratkim pregledovanje psov, v zadnjem času pa so že razviti genetski testi za posamezne dedne bolezni. Za mnoge bolezni, za katere velja, da naj bi bile dedne, še niso odkrili vzorca dedovanja. Pasmam, ki imajo večjo možnost za določeno obolenje glede na preostale pasme, pravimo, da imajo pasemsko predispozicijo.

Vloga genov

Pes ima 78 kromosomov v 39 parih, na katerih je locirano približno 100.000 genov, ki tvorijo genotip živali. Vloga genov pri določenih boleznih je vedno bolj raziskana, tudi genetske bolezni in pomembnejše hibe, saj so največkrat vzrok zgodnje smrti živali. Genetski dejavniki so bolj ali manj vpleteni pri kongenitalnih napakah, metabolnih motnjah, obolenjih imunskega sistema, obolenjih, povezanih s staranjem in z rakom.

Genetske spremembe

Genetske spremembe so tiste dedne spremembe genetskega materiala, ki se zgodijo na nivoju enega gena. Nastanejo lahko v somatskih celicah, in se ne prenesejo v naslednje generacije, ali pa v spolnih celicah, ki se prenesejo na potomce. Večina znanih prirojenih bolezni je posledica sprememb v določenih genih, ki povzročijo nastanek spremenjenega nefunkcionalnega proteinskega produkta ali pa povzročijo, da produkta sploh ni, kar je vzrok za razvoj določene klinične slike. Takšne genetske spremembe običajno imenujemo mutacije.

Vzorci dedovanja bolezni

Ocenjujejo, da ima več kot 100.000 bolezni genetsko osnovo, od tega jih več tisoč kaže monogensko dedovanje, kar pomeni, da določeno bolezen povezujejo z mutacijami enega gena. Bolezen, ki jo povzročajo mutacije v genu, ki leži na avtosomnem kromosomu, sledi avtosomnemu dedovanju. Bolezen, ki jo povzročajo mutacije v genu, ki leži na spolnem kromosomu, sledi spolno vezanemu dedovanju (X- in Y-vezano dedovanje). Dominantno obolenje se izraža že v heterozigotnem stanju, ko je mutacija prisotna le na enem alelu, recesivno obolenje pa se izraža le v homozigotni obliki, torej ko je mutacija prisotna na obeh alelih določenega gena.

Monogensko dedovanje

 Avtosomno dominantno dedovanje

Avtosomna dominantna obolenja so povezana z geni na avtosomnih kromosomih, za njihov razvoj pa je dovolj že mutacija na enem alelu gena. Značilnost teh obolenj je, da se v neki družini pojavijo v vsaki generaciji. Če je eden od staršev obolel, imajo potomci 50 odstotkov možnosti, da bodo zboleli, ne glede na spol.

 Avtosomno recesivno dedovanje

Avtosomna recesivna obolenja so povezana z geni na avtosomnih kromosomih in so med najpogostejšimi. Za pojav teh obolenj je potrebna mutacija na obeh alelih gena. Ta obolenja prizadenejo živali znotraj ene generacije in se ne pojavljajo v vsaki. Pogosteje se pojavijo v leglu, kjer sta starša v sorodu. Če sta oba starša heterozigota, imajo potomci 25 odstotkov možnosti, da bodo zboleli, 50 odstotkov, da bodo heterozigotni prenašalci in 25 odstotkov, da bodo zdravi.

X-vezano recesivno dedovanje

X-vezana recesivna obolenja (na primer hemofilija) so povezana z geni na kromosomu X. Običajno se izražajo le pri samcih. Samec, ki ima mutiran svoj edini X, je hemizigot. Zdrave samice, ki so heterozigotne prenašalke, prenašajo bolezen na svoje potomce. Pri tem imajo moški potomci 50 odstotkov možnosti, da bodo zboleli, ženske potomke pa imajo enako možnost, da bodo prenašalke. Če ima oboleli samec potomce, so vsi njegovi moški potomci zdravi, ženske potomke pa so vse prenašalke. Samice za X-vezanimi recesivnimi obolenji zbolijo redko, na primer v primeru, ko so potomke obolelega samca in samice prenašalke.

X-vezano dominantno dedovanje

Tudi X-vezana dominatna obolenja so povezana z geni na kromosomu X. Prizadenejo tako heterozigotne samice kot hemizigotne samce. Če je mama obolela, oče pa je zdrav, imajo vsi potomci, ne glede na spol, 50 odstotkov možnosti, da bodo zboleli.

Če je obolel samec, samica pa je zdrava, bodo zbolele vse njune ženske potomke, moški potomci pa bodo zdravi, saj bo samec prenesel svoj mutiran alel vsem ženskim potomkam.

Poligensko dedovanje

Poligenske lastnosti dedovanja nadzoruje neznano število genov. Na samo izražanje gena pa vplivajo mnogi dejavniki, vključno s spolom, prehrano, pasmo, hitrostjo rasti in količino fizične aktivnosti. Te lastnosti so kvantitativne, kar pomeni, da jih je lahko v eni populaciji večje število. Sem štejemo višino, težo, značaj, delovne sposobnosti in nekatere genetske hibe. Dednost se med pasmami in populacijami znotraj pasem razlikuje. Med najbolj znanimi poligensko podedovanimi hibami so kolčna in komolčna displazija, hipotireoidizem, domnevno pa tudi dilatativna kardiomiopatija.

Genetski testi

Genetski test za določeno bolezen se opravi samo enkrat v življenjski dobi psa, kjer
se ugotovi ali je pes zdrav, prenašalec ali obolel. Ko vemo, v katero skupino spada, lahko predvidimo paritvene kombinacije, ki ne dajo potomcev, ki bi oboleli za določeno boleznijo – obstaja celo možnost, da se bolezen pri pasmi postopoma izkorenini. Če imamo opravljen genetski test psa in psice, ki sta zdrava, bodo vsi potomci v leglu zdravi, zato ni potrebe, da potomce testiramo.

[members_only]

Nekatere dedne bolezni, ki se že ugotavljajo z genetskimi testi

Bolezen Pasma
Degenerativna mielopatija (DM)je progresivna bolezen hrbtenjače, ki prizadene starejše pse. Bolezen se zahrbtno pojavi med 7. in 14. letom starosti. Začne se z ataksijo, izgubo koordinacije zadnjih nog in konča s paralizo.  Nemški ovčar, bokser, chesapeake bay prinašalec, rodezijski grebenar, welsh corgi, irski seter, dalmatinec, weimaraner, veliki pirenejski pes, samojed, briard.
Primarna luksacija leče (PLL)Pri psih s PLL so suspenzorna vlakna, ki držijo lečo, razpadla ali strgana, zato pride do dislokacije, kar povzroči boleče glavkome in slepoto. PLL je lahko podedovana ali pridobljena, zato lahko prizadene tudi pse brez genetske okvare. Prvi klinični znaki dedne PLL se opazijo pri 20. mesecih starosti, do popolne luksacije pa pride pri 3. do 8. letih. Terier Jack Russell, pritlikavi bulterier, lancashirski priganjač, tibetanski terier, terier Parson Russell, nemški lovski terier, patterdalski terier, manchesterski terier, sealyhamski terier, foksterier, italijanski špic, valižanski terier, kitajski goli pes, avstralski govedar, borderski ovčar, shar-pei, ameriški koker španjel, bradati škotski ovčar, boston terier, bretonski ptičar, bulterier, mali italijanski hrt, staroangleški ovčar, koder (pritlikavi, toy), mali angleški hrt.
Napredujoča atrofija mrežnice (prcd PRA)Progresivna atrofija mrežnice (PRA) je dedna bolezen, ki se pojavi pri mnogih pasmah psov in v mnogih oblikah. Progresivna degeneracija paličic in čepkov (prcd – PRA) je oblika fotoreceptorske degeneracije, ki se začne pri različni starosti. Ta genetska motnja povzroči degeneracijo celic mrežnice, najprej paličic, kar vodi v progresivno nočno slepoto, nato pa še čepkov, kar vodi v popolno slepoto, tudi ob močni osvetlitvi.Klinični simptomi se pojavijo v zgodnjem obdobju odraščanja, vseeno pa je ta starostna meja različna med različnimi pasmami.  Avstralski govedar, ameriški koker španjel, ameriški eskimski špic, chesapeake bay prinašalec, kitajski goli pes, angleški špringer španjel, entlebuški planšarski pes, kuvasz, laponski jelenar, labradorec, zlati prinašalec, novoškotski prinašalec, koder (pritlikavi), portugalski vodni pes, španski vodni pes, švedski laponski pes, finski laponski pes, avstralski svilnati terier, avstralski kosorepi govedar.
Občutljivost na ivermektin (okvara gena MDR1)Psi, občutljivi na ivermektin, imajo mutacijo na genu, ki povzroči predčasen zaključek sinteze prenašalca MDR1. Homozigotni psi kažejo fenotip občutljivosti na ivermektin zaradi nefunkcionalnega prenašalca. Prav tako imajo povečano absorbcijo ivermektina in nekaterih drugih substanc, kot so: digoxin, vinkristin, doxorubicin, ciklosporin A, grepafloxacin, deksametazon in loperamid. Dolgodlaki škotski ovčar, kratkodlaki škotski ovčar, borderski ovčar, shetlandski ovčar, staroangleški ovčar (bobtail), nemški ovčar, avstralski ovčar, angleški ovčar, beli švicarski ovčar, wäller, McNab, dolgodlaki mali angleški hrt (whippet), svilnati hrt.
Hiperurikozurijapomeni povišano vrednost sečne kisline v urinu. Zaradi te bolezni so psi bolj podvrženi formiranju sečnih kamnov v mehurju in ledvicah. Dalmatinci imajo celo homozigotne gene za hiperurikozurijo. Dalmatinec, buldog, črni ruski terier.
Juvenilna renalna displazijaPsom z renalno displazijo se med embriogenezo niso zadostno razvila ledvica. Nezrele strukture nediferenciranih zarodnih celic se najdejo ob kotitvi in skozi vse življenje. Klinično se lahko izraža povsem asimptomatsko, pa vse do klasičnih znakov kronične odpovedi ledvic. Airedale terier, aljaški malamut, bedlington terier, bernski planšarski pes, bokser, bulmastif, cairn terier, kavalier king charles španjel, chow chow, koker španjel, nizozemski kooiker, gladkodlaki prinašalec, zlati prinašalec, nemška doga, pirenejski pes, irski volčji hrt, keeshond, lhasa apso, pritlikavi šnavcer, novofundlandec, norveški elkhound, rodezijski grebenar, ši-cu, mehkodlaki pšenični terier, srednji koder, tibetanski terier, tibetanski španjel, weimaraner, yorkširski terier.
Hemofilija A in BHemofilija je ena najbolj pomembnih dednih obolenj, ki prizadene hemostazo. Vzrok patomehanizma tiči v odsotnosti ali zmanjšani aktivnosti dejavnika VIII (A) ali IX (B), ki igrata pomembno vlogo pri procesu koagulacije. Prizadeti psi krvavijo, jakost krvavitve pa je odvisna od stopnje bolezni. Havanski bišon (A),rodezijski grebenar (B).

 

[/members_only]

Mirjam Blatnik

 

Objavljeno v sedmi številki revije Kužek