Ganljivo pismo gospe, ki je posvojila policijskega psa.

281

Policijski psi so izjemno pomemben del policijske ekipe, a kakor ljudje, tudi oni ob določeni starosti gredo v pokoj. Takrat jih najpogosteje, če je le možno, posvojijo kar njihovi vodniki, a včasih to žal ni izvedljivo. V takih primerih kužki iščejo nov dom in ravno ena takih psičk je bila belgijska ovčarka Tisa.

Kako je Tisa našla dom?

Tisa je do enajstega leta bila članica enote vodnikov službenih psov na Policijski upravi Murska Sobota. Njen vodnik jo žal ni mogel posvojiti, zato je iskala dom. Najbrž veste, kako težko dobijo dom starejši psi, sploh tisti, ki so večje rasti. A k sreči so psičko ugledale prave oči; gospa Biserka iz Ljubljane se je odločila, da bo Tiso sprejela v svoj dom.

Čeprav so v začetku bili vsi skeptični ob misli, da bo starejša gospa posvojila delovnega belgijskega ovčarja, se je dvojica odlično ujela in danes obe uživata v skupnem življenju.

Biserka je o svoji psički napisala ganljivo pismo

Lastnica začne pismo tako, da najprej pove, kako se je za posvojitev sploh odločila.

“Če na primer celotno kariero javne uslužbenke v javnem sektorju oddelaš v interesu javnosti, pa še to večinoma na represivnem področju, niti v pokoju ne moreš iz svoje kože, mar ne? Tako sem se tudi jaz, že dolgo v pokoju, nekako v pozno jesen leta 2019 “lotila urejanja” enega od bližnjih okoliških nesemaforiziranih prehodov za pešce, ki se mi je zdel v temačnih in meglenih urah dneva nezadostno označen in osvetljen, dovoljena hitrost pa je 60 km/uro. V zagati, kako kontaktirati komandirja s tega območja, mi ni bilo druge kot odpreti spletno stran policije.

Poiščem jo in v celem formatu računalniškega ekrana zagledam “volka”. A napis zraven me popravi. Ni volk. “Tisa išče novi dom!” Odrinem “spis” o problematičnem prehodu za pešce z vsemi skicami in beležkami na stran mize, se poglobim v objavo, pokličem kontaktno številko in rečem: “Jaz bi prišla pogledat Tiso!” Na oni strani najprej za hipec tišina, potem pa presenečen, a prijazen, moški glas: “Ali res, ali je že objavljeno!?”. Takoj se dogovoriva za ogled. Toda ne že za jutri, kot sem upala, sva se pa dogovorila za kakšen dan pozneje; pač službene obveznosti in izmena vodnika, a ne nazadnje tudi do enote vodnikov službenih psov v Petanjcih ni prav blizu.

Sestrična Tina, skrbnica in dobra poznavalka psov, se je prijela za glavo, ko je slišala, da se zanimam za posvojitev belgijske ovčarke … in še iz Policije! Pa sem se lotila spoznavanja pasme po internetu in youtubu, a računala sem tudi na izkušnje iz 16-letne skrbi za domačega ljubljenčka, kokeršpanjela Rona. Vem, da ni primerjave, prosim, ne smejte se.”

 

Vir: Policija

 

Danes je Tisa nepogrešljiva družinska članica

Po postopku spoznavanja in zabavnih srečanj sta danes Tisa in Biserka nerazdružljivi. Vzljubili so jo praktično vsi družinski člani.

“V teh, kmalu bo dveh letih sva postali nerazdružljivi in doslej Tisa ni bila niti trenutka sama doma. Spremlja me povsod po opravkih, strpno počaka pred vhodom, doma pa mi sledi kot senca. Vsi štirje vnuki so jo takoj vzljubili, v družinskem krogu, pri prijateljih sva dobrodošli, na sprehodih me marsikdo zaustavi in jo občuduje, kako je lepa. Tako si nenehno govorim, kako sem srečna, da sem si lahko uresničila davno otroško željo imeti svojega psa. Njena družba mi veliko pomeni tudi z zdravstvenega vidika – vsakič ko primem povodec, izgine slaba volja, žalost, ne mislim na preteklost, ne mislim na prihodnost, sprehajava se le ona in jaz in to je pravi “carpe diem”.

Želim si, da tako še dolgo ostane, a več kot 13 let in pol je že tu, tako da bo slovo enkrat neizprosno prišlo. Do takrat pa bom z vsem srcem in trudom lepo skrbela zanjo.”

 

Biserka in Tisa dokazujeta, da psov ne moremo ocenjevati po videzu in da ne glede na preteklost prav vsak od njih potrebuje ljubezen in svojega človeka.

Celotno pismo lahko preberete tukaj.