Beseda, ki težko obstoji v zraku in še težje obleži na duši. Tista, ki jo najtežje slišimo in sprejemamo v zvezi z našimi hišnimi ljubljenci. Beseda evtanazija izhaja iz grščine in pomeni »dobra smrt«.
Za evtanazijo se veterinarji odločamo iz etičnih razlogov in je postopek neboleče usmrtitve živali, ki ga izvedemo s soglasjem lastnika. Zanjo se odločamo, če je žival neozdravljivo bolna in ji bolezen povzroča trpljenje, ali pa zaradi starosti, ko začnejo odpovedovati vitalne življenjske funkcije. Veterinarji ne evtanaziramo mladičev, zdravih in mladih živali, razen v primeru, ko so živali nevarne za okolico in evtanazijo odredi inšpektor.
Večina nas ne želi razmišljati o izgubi živali, vendar je to nekaj, kar nas slej ko prej doleti. Naš ljubljenček je bil pomemben del našega življenja in z nami lepo število let, tako da je slovo za vsakega težko in boleče. Še posebej velikokrat se pojavi vprašanje, kdaj je pravi trenutek, da ne bi žival predolgo trpela, pa tudi skrb, da se za evtanazijo ne bi prehitro odločili. Lastniki se tudi težko odločajo ali bi bili ob tem prisotni ali ne, vendar pa je za žival zagotovo pomirjujoče, če je lastnik zraven nje, saj tako zmanjša njen strah. Zagotovo si naš ljubljenček, ki je bil z nami toliko let, tudi zasluži, da smo ob slovesu zraven.
Kako poteka evtanazija?
Pravilno opravljen postopek je popolnoma neboleča in humana usmrtitev živali. Pred evtanazijo pes ali mačka dobita pomirjevalo, tako da žival zaspi, ves nadaljnji postopek pa je nezaveden in neboleč. Za vedno pa zaspijo v manj kot minuti, edina bolečina je prvi vbod z iglo, ko se pomirjevalo aplicira.
Za neškodljivo odstranitev trupla je dolžna poskrbeti veterinarska organizacija, v kateri je bila evtanazija opravljena. Pri nas je za odstranjevanje trupel pristojna veterinarsko-higienska služba, ki zagotavlja odvoz in predelavo v neškodljivo živalsko moko.
Evtanazija ni dostojno slovo, nihče o tem ne želi razmišljati, prav tako se o tem ne govori. Sicer je vsem nam, ljubiteljem malih živali znano in jasno, da bodo naši ljubljenčki po vsej verjetnosti pred nami zapustili ta svet. Ko nas zapustijo ali, recimo, za večno zaprejo svoje zveste oči, se veliko lastnikov sooči z močno bolečino in globokim žalovanjem. Na pomoč ob tem trenutku nihče ne priskoči, kajti pravih besed za to ni.
Ravno zaradi tega naj bi predhodno razmišljali o tem, še posebej, ko je žival že »presegla« določeno starost ali v primeru neozdravljive bolezni.
[members_only]
Obstaja možnost, da našega ljubljenčka zapustimo pri veterinarju, kjer bo zanj poskrbljeno. Vedno več lastnikov se sprašuje, kaj veterinar naredi z njim, kam gre trupelce dolgoletnega zvestega prijatelja.
Kratek in ne ravno lep je odgovor na to vprašanje. Vsako mrtvo, veterinarju pripeljano ali predano žival prevzame veterinarski higienik, ki jo po prevzemu odpelje v industrijsko predelavo ali tako imenovano neškodljivo odstranitev.
To pomeni, da se vašega ljubljenčka zmelje in predela v živalsko moko, ki se potem uporabi kot sekundarno gorivo v industriji.
Grozno in nedostojno, če pomislimo na to. Grozno, če se zazremo v tiste zveste oči, ki so nas vsak dan gledale, zdaj pa gredo svojo pot skozi mlin! Prepričani smo, da si to za svojega zvestega prijatelja ne želite.
Vedno več lastnikov si torej želi neko dostojanstvo do svoje živali, tudi ko za večno zaprejo svoje oči.
Alternativa k industrijski predelavi obstaja, na primer, v zakopu po predpisih VURS-a ali pa v upepelitvi v krematorijih za male živali.
Ob pokopu je treba zagotoviti dovolj globoko jamo, kar po naših izkušnjah pomeni najmanj 100–120 centimetrov zemlje nad truplom. Ker to povsod v Sloveniji ni mogoče, obstaja še druga alternativa, upepelitev.
Ob upepelitvi svojega ljubljenčka pa obstoja možnost zakopa žare le 50 centimetrov, postavitev žare na domu ali raztros pepela na domačem vrtu.
Tudi o diamantnem pokopu je vedno več govora, to pomeni, da se iz pepela vašega ljubljenčka vzgoji pravi diamant.
Možnosti je skoraj neskončno, le premisliti in odločiti se je treba.
[/members_only]
Iris Selan, dr. vet. med.
Objavljeno v šesti številki revije Kužek
