V svetu, pa tudi že pri nas, postajajo vse bolj priljubljene tako imenovane »dizajnerske« pasme. Ta izraz nam morda ni znan, vendar pa je skoraj zagotovo že vsak izmed nas slišal za pasme, kot so labradoodle, cocka-poo in podobne, ki spadajo med njih. Dizajnerske pasme je izraz za skupino križancev, ki jih rejci ustvarijo s križanjem dveh čistokrvnih psov, in sicer z namenom, da iz te kombinacije dobijo mladiče z določenimi lastnostmi staršev. Zakaj so taki psi popularni ter kaj so njihove prednosti in slabosti?
Ljudje že stoletja med sabo križamo različne čistokrvne pse. V preteklosti je tovrstna dejanja gnala želja po izboljšanju določenih lastnosti, kot so hitrost, lovski nagon, ovčarski nagon in podobno. Tako so nastale številne danes priznane in priljubljene čistokrvne pasme – tako je na primer pasma bull terier nastala s križanjem stare angleške pasme buldog s hitrim in agilnim terierjem. S podobnim križanjem so nastale mnoge ovčarske, pastirske in lovske pasme. S tem so želeli ustvariti dobre delovne pse s poudarjenimi lastnostmi in nagoni. Dandanes pa pse čedalje manj uporabljamo za opravljanje določenih nalog ali delo in jih imamo večinoma le še kot hišne ljubljenčke. Križanje pasem pa vodi predvsem želja po unikatnih in prikupnih psih, pri katerih sta poglavitnega pomena videz in prijeten temperament.
Prvi tovrstni križanec, še danes najbolj priljubljen labradoodle, je križanec med labradorcem in kraljevim kodrom. To kombinacijo razkriva tudi njegovo ime, saj je amalgam obeh pasem v angleščini. Nastal je v Avstraliji, kjer je bil vzrejen za posebno nalogo – potrebovali so nealergenega psa s prijetnim in igrivim značajem labradorca ter inteligenco in učljivostjo kodra, uporabljali pa so ga kot psa pomočnika in vodnika slepih. Zaradi prikupnega videza in prijetnega temperamenta pa so se hitro razširili po vsem svetu. To je sprožilo pravi val križancev s podobnimi imeni, cene takih psov pa segajo v višave.
Pogost argument ljubiteljev takih psov je, da so bolj zdravi kot psi priznanih pasem, pogosto pa so oglaševani kot primerni psi za alergike, saj je najpogostejše križanje s kodrom, ki ne pušča dlake. Vendar, ali je to res?
Zdravje čistokrvnih psov v primerjavi z mešanci je vedno kontroverzna tema. Podporniki teorije, da so mešanci bolj zdravi od čistokrvnih psov, zato predvidevajo, da so tudi križanci med pasmami posledično zdravi osebki. Seveda pa vse to zavisi od vzreje – odgovorni rejci takšnih križancev bodo tudi starše bodočega legla testirali za vse mogoče genske bolezni, ki pestijo določeno pasmo. Tako se bodo prepričali, da med seboj parijo le zdrave posameznike brez dednih obolenj, ki bi jih prenesli na potomce. Vendar pa je na žalost dandanes v mnogih primerih reja takih križancev le donosen posel, ki mladičke proizvaja glede na povpraševanje, brez etičnih in moralnih standardov. Taki rejci med seboj križajo pse, ki jih predhodno ne testirajo, ali hujše – celo takšne, ki so vidno slabšega zdravja. Njihov edini cilj je producirati čim več mladičev priljubljene pasme – z namenom hitrega zaslužka. Mladički iz neodgovorne vzreje pa zato po navadi nimajo prav nobenih zagotovil o zdravstvenem stanju.
[members_only] Tudi zagotovila o nealergenosti takih mešancev so pogosto iz trte izvita, saj je genetika teh psov zelo naključna. Pri rodovniškem psu lahko skoraj do potankosti napovemo, kakšen bo njegov izgled, sklepamo pa lahko tudi na temperament. Tako prepričani smo lahko zato, ker se oba njegova starša in generacije prednikov pred njima skladata z določenim standardom pasme, ki natančno določa, kako bo pes izgledal in kakšen temperament bo imel. Če se pes od standarda veliko razlikuje, ne dobi vzrejnega dovoljenja in tako se morebitne napake ne dedujejo naprej. Pri križancih temu seveda ni tako, saj ne moremo vedno pričakovati mladiča, ki ima popolnoma mešane lastnosti staršev, ampak po njih podeduje le kombinacijo. Tako bodo na primer mladiči mešanci med labradorcem in kodrom po navadi imeli daljšo valovito dlako, vendar to ni pravilo – lahko se skotijo z dlako, zelo podobno labradorčevi ali obratno, zato pa ne moremo vedeti tudi, ali bo pes nealergen po kodru ali bo to lastnost podedoval po labradorski strani. Enak princip dedovanja lahko preslikamo na temperament – čeprav računamo, da bo mladiček po starših podedoval le dobre lastnosti, se lahko prav tako zgodi, da podeduje kombinacijo nezaželenih vedenj, značilnih za obe pasmi. Tako lahko iz prijetnega in igrivega labradoodla dobimo neobvladljivega in inteligentnega psa, ki nam bo življenje precej otežil.
Kot nakup vsakega mešanca je tudi to precejšnja loterija, pripravljeni moramo biti tako na prijetno kombinacijo vseh najboljših karakteristik staršev kot tudi na najslabšo možnost. Enako pa velja tudi za zdravje, saj se tudi bolezni dedujejo nepredvidljivo.
Če se iz kateregakoli razloga odločamo za dizajnersko pasmo, se moramo, kot pri nakupu kateregakoli psa, zelo dobro pozanimati o prednikih mladičev ter o samem rejcu. Ta nam mora že pred oddajo pokazati leglo in starše, nam zagotoviti dokaze o njunem zdravju, sami pa se moramo prepričati, da za leglo dobro skrbi in se vzreje ni lotil le zaradi dobička. Velja tudi, da so bolj zdravi pripadniki generacije F1, se pravi mladiči dveh čistokrvnih psov in ne mladiči dveh križancev.
Dizajnerske pasme so tudi pri nas čedalje pogostejše. Kljub njihovim prisrčnim imenom in zanimivim mešanicam pa se pri odločanju za pasmo najprej dodobra pozanimajmo o priznanih pasmah in vzrediteljih. Če med njimi ne najdemo psa zase, lahko pogledamo tudi v zavetišča – tam lahko velikokrat najdemo prav tako prisrčnega križanca zanimivih pasem, ki potrebuje svoj dom, v katerem bom lahko ostal za vedno.
[/members_only]
Andreja Fegeš
Objavljeno trideseti številki revije Kužek
