Demenca ne izbira, prizadene tudi pse

5917

demenca-pri-psihNa žalost starost doleti tudi naše ljubljenčke in tako kot ljudje tudi psi razvijejo sindrom kognitivne disfunkcije, ki ga laiki poznamo pod imenom demenca. Ta pa ostaja pri psih dolgo neopažena, vse dokler ne napreduje že toliko, da se prav veliko ne da več pomagati.

Kaj je kognitivna disfunkcija?

Kognitivna disfunkcija se izraža z oslabitvijo umskih sposobnosti in psihološkimi težavami, vzrok zanjo pa je posledica sprememb, povezanih s staranjem možganov. Pasji možgani se starajo podobno kot človeški, v njih prihaja do pomanjkanja kisika, kemičnih sprememb in odlaganja nekaterih snovi, kar imenujemo senilni plak. Vse to postopoma privede do odmiranja možganskih celic, zaradi česar se struktura možganov poruši, nastajati začno vozli in pentlje, zaradi katerih postaja komunikacija med preostalimi žičnimi celicami čedalje slabša.

Čeprav pasje demence ne moremo v celoti izenačiti z Alzheimerjevo boleznijo pri ljudeh, pa imata obe nekaj skupnih lastnosti. Strokovnjaki so ugotovili, da je za obe značilno nalaganje senilnega plaka, pa tudi pomanjkanje nevrotransmiterja dopamina – snovi, ki omogoča komunikacijo med živčnimi celicami. Obe se tudi enako odražata s spremembami spomina, mišljenja, zaznavanja in vedenja. Strokovnjaki menijo, da »normalno« staranje vendarle obstaja in je zato popolnoma pričakovano, da nekatere kognitivne funkcije upadajo sorazmerno s starostjo. Kljub temu pa disfunkcije, podobne tistim pri Alzheimerjevi bolezni, tudi pri psih niso opredeljene kot normalne, temveč kot bolezensko stanje.

Kdaj in kako lahko demenco opazimo?

Demenca se pri psih običajno pojavi, ko njihov gobček že osivi in jih pestijo tipične starostne tegobe. Do starosti 11 let že ena tretjina psov kaže nekatere znake demence, v starosti 16 let pa se določeni znaki pojavijo že pri večini psov. Statistika kaže, da možganske funkcije najpočasneje usihajo pri predstavnikih manjših pasem, medtem ko najhitreje upadajo pri velikih in ogromnih pasmah psov.

Znaki, pri katerih lahko pomislimo, da našega kosmatega starostnika pesti demenca, so naslednji:

  • Tesnoba, zmedenost, postopanje in gibanje, ki se ne zdi namensko, tudi hoja v  krogih ali konstantno obračanje v določeno smer.
  • Dlje časa trajajoče strmenje, pes se izgublja v kotih stanovanja, na odpiranje vrat čaka pri napačni strani, nezmožen je sklepanja o naslednjem koraku in se iz določenega položaja ne zna »rešiti«, deluje omotičen in je izgubljen na poznanih mestih.
  • Pojav sobne nečistoče. Ostareli psi z demenco lahko pozabijo na to, da potrebo opravljajo zunaj in začnejo malo ter veliko potrebo opravljati v notranjih prostorih. Še preden sobno nečistočo pripišemo demenci, je treba izključiti druge zdravstvene bolezni, ki bi se kazale z enakimi znaki.
  • Umikanje in odsotnost. Psi z demenco večkrat ne iščejo človekove pozornosti in ne kažejo potrebe po druženju s skrbnikom. Lahko se celo oddaljijo od skrbnika med božanjem ali ob prihodu domov prenehajo s pozdravljanjem družinskih članov.
  • Lajanje brez razloga. Kosmatinec lahko ne prepozna znanih ljudi ali se izgubi na vrtu in je na splošno zmeden, kar se odraža z laježem ali drugimi ponavljajočimi se vedenji, zlasti ponoči.
  • Spremembe v teku in prehranjevanju, ki se kažejo kot izguba zanimanja za hrano ali neprestana lakota. Psi lahko pozabijo, kje je posoda s hrano ali vodo, in imajo težave z držanjem hrane v gobcu.
  • Sprememba ritma spanja. Psi lahko spijo več ali zamenjajo dan za noč ter spijo podnevi in so budni ponoči.
  • Neodzivnost na skrbnikov glas. V primeru tega pojava je zagotovo treba najprej izključiti oglušelost. Če ne gre za izgubo sluha, gre morda za to, da pes ni več sposoben razumeti povelj. Včasih celo ne prepozna več svojega imena.
  • Nenavadna plahost. Strah pred ljudmi in predmeti, ki jih psi ne prepoznavajo več.
  • Težave z gibanjem po stopnicah, težave z leganjem v pasjo posteljico, kot da pes ne najde pravega načina in ne ve, kako bi se tega lotil.
  • Izguba zanimanja za igro in igrače.
  • Druga vedenja, ki so za posameznega psa neobičajna in neznačilna.

Kako do diagnoze?

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Simona Strle

Objavljeno v trideseti številki revije Kužek

Viri: olddoghaven.org,
2ndchance.info,
healthypets.mercola.com in
dogdementia.com