Dejstvo: pitbuli so le in zgolj psi

1595

pitbuli-so-le-in-zgolj-psiZa začetek lahko pojasnimo, da se izraz “pitbul” ne nanaša na nobeno specifično pasmo. Z nazivom pitbul samo generično označimo pse, kot so ameriški staffordshire terier, staffordshire bulterier, mešanci med tema dvema pasmama ali psi, ki so terierjem zgolj podobni po fizičnih lastnostih, genetično pa sploh nimajo povezave s prej naštetimi pasmami.

Zakaj je pomembno to pojasniti že na samem začetku? Zato, ker že to dejstvo priča o temu, da pitbuli niso nič drugega kot psi s široko, kockasto oblikovano glavo. In zgolj ta oblika pasje glave nam ne pove prav ničesar o osebnosti in temperamentu psa.

[members_only]

Zgodovina

Pasme bull in terier so bile ustvarjene v Angliji v začetku 19. stoletja z namenom bojev z medvedi in biki. Ko sta ta dva “športa” postala prepovedana zaradi njune nehumanosti, se je začel razmah pasjih borb. V želji po čim bolj zanimivih bojih je bila agresivnost zaželena genetična lastnost teh psov, hkrati pa so rejci teh psov želeli, da pitbuli ljudi ne grizejo. Želeli so ostati nepoškodovani, če so želeli posredovati v ringu med pasjimi borbami in ločiti dva psa.

Kasneje so pitbule uvozili v Ameriko, kjer so bodisi pomagali pri lovu in varovanju posesti bodisi so bili le družinski ljubljenčki. Kinološki klubi poudarjajo, da je bila pitbulova ljubezen do otrok vedno prepoznavna, hkrati pa velja, da v resnici niso preveč dobri čuvaji, saj so zelo prijazni do ljudi, celo do tujcev. Prav zaradi prijaznosti do otrok so bili pitbuli še stoletje nazaj najbolj priljubljeni družinski psi v Ameriki, znani tudi kot dobre otroške varuške.

Na podlagi zgodovinskih dejstev, ki jih je človek ustvaril za pitbule, pa žal ljudje ob omembi pasme še vedno najprej pomislijo predvsem na pasje borbe. Res je, da so se po končanih bojih z medvedi in biki rejci osredotočili na to, kako ustvariti čim boljšega borca, vendar pa to dejstvo pove več o ljudeh, ki so vzrejali te pse, kot o pasmi sami, predvsem pa ne pove nič o pasmi danes..

Psihologija za oblikovanjem stereotipov

Stereotipi se oblikujejo na podlagi procesa, pri katerem si človek ustvari teorijo in potem išče dokaze, ki to teorijo potrjujejo, hkrati pa prezre vse dokaze, ki ji nasprotujejo. Vsak dogodek, ki lahko potrdi stereotip, povzroči njegovo rast, medtem ko nasprotni dogodki nimajo nobenega vpliva.

Na ta način lahko pojasnimo tudi na stereotipe o pitbulih in njihovih lastnikih. Dogodke, ki potrjujejo, da je pitbul “ubijalna naprava”, se omenja znova in znova, medtem ko se dejstvo, da na svetu živi na tisoče normalnih, prijaznih pitbulov popolnoma ignorira.

Pomembno dejstvo je tudi poznavanje. Ljudje, ki pasme ne poznajo, se večkrat obračajo k stereotipom. Morda so nekateri doživeli negativno izkušnjo s pasmo oziroma neodgovornimi lastniki in jih je že na podlagi tega bistveno težje prepričati o njihovem nepoznavanju dejstev.

Resnica o pitbulih

Ali so lahko pitbuli dobri borbeni psi? Na žalost, da. Če so bili naučeni, da lahko svojemu lastniku ustrežejo le z željo po borbi, se bodo borili. Vendar pa so lahko tudi dobri tekmovalci v agilityju, policijski ali terapevtski psi – odlični so namreč v vsem, česar so naučeni.

Pitbuli so le ena izmed mnogih pasem močnih, mišičastih psov. Vsi psi so zmožni poškodovati ljudi, če niso pravilno socializirani in nadzorovani. Večina psov tega ne naredi, tudi če so bili zlorabljeni ali zanemarjeni. Noben pes ni po naravi zverinski – vsi so samo psi. In prav tako pitbuli, če potegnemo črto, niso čisto nič več kot zgolj psi.

Kar nas zgodovina pitbulov lahko nauči, je to, da so zvesti do samega konca. Naredili bodo vse kar bo potrebno, da osrečijo svojega lastnika. Danes je odgovornost, da izboljšajo ugled te pasme predvsem na lastnikih pitbulov. Zgodovine se ne da izbrisati, lahko pa se vsi učimo na napakah iz preteklosti in z dobrim zgledom spremenimo stereotipe ljudi.

Potrebno je poudariti tudi velik vpliv medijev, ki mečejo slabo luč na pitbule. Problem je senzacionalnost medijev, ki povečuje strah javnosti pred psi, ki spadajo v kategorijo pitbul. Konkreten primer lahko najdemo v Ameriki, kjer je pes pasme labradorec v Arizoni ubil neko žensko in je o tej zgodbi poročal en sam lokalni časopis. Istega leta, ko je bil moški v Kaliforniji ubit s strani enega ali več pitbulov, pa je o tem incidentu poročalo najmanj 285 medijskih hiš, tako nacionalnih kot internacionalnih. Očitno je, da mediji raje objavljajo negativne članke, ki že v naslovu nosijo besedo pitbul.

Dobra novica za ugled pasme pa je, da vedno več prepoznavnih ljudi po svetu s svojimi dejanji kaže, da so stereotipi in zgodovinska podlaga o tej pasmi napačni. Cesar Milan, znan po oddaji Šepetalec psom, uporablja svoje pitbule z mirnim temperamentom pri resocializaciji in pomoči drugim psom. Prav tako se s stereotipi o bojnih psih ne strinjajo na primer Channing Tatum, Jessica Biel, John Stewart, Gisele Bundchen in še na stotine in tisoče odgovornih lastnikov pitbulov, ki so pri njih ljubljeni družinski člani.

In za konec, kot radi pravimo: Jabolko ne pade daleč od drevesa – torej kakšen lastnik, takšen pes.

[/members_only]

Ana Husar, Ustavimo pasje borbe

Objavljeno v enaindvajseti številki revije Kužek