Vsem znan slogan “pes, človekov najboljši prijatelj” odmeva v družbi leta in leta. Ljudje tako iz generacije v generacijo prenašajo občutja in navade, ki so pse, nekdaj branilce pred nevarnostjo ter čuvaje in lovce, spremenile v prijazno podrejene kosmatince, ki človeku predstavljajo družabnika in veselje. Vsak človek, ki je kadar koli izkusil skupno življenje s psom kot ljubljenčkom, se bo strinjal, da mu je ta krajšal dolge dneve, večkrat dnevno prinesel nasmešek na obraz ter predstavljal toplino in nenavaden občutek sreče ob vsakem ponovnem prihodu domov, z vnovično najpristnejšo dobrodošlico s strani prijaznega štirinožca. Vprašanje, ki se poraja ob tem dejstvu, pa je, kako človek izkazuje in vrača svoje prijateljstvo v zameno? Vsakodnevni sprehodi, druženje, crkljanje in hranjenje, vse našteto se nekako vklopi v dejstvo, da ima človek ob sebi živo bitje, ki ga je seveda treba nahraniti, mu nameniti čas, da opravi svoje dnevne rutine, da lahko na koncu dneva mirno zaspi. Pa se ob vsem naštetem kdaj vprašamo, če morda naš prijatelj od nas potrebuje še kaj? Pokazati, da nekaj ni v redu, že zna, kaj pa, če bi lahko povedal?
Živalska terapevtka Jana Bedenk se z vsakim novim primerom kosmatega pacienta, kot jih poimenuje, najprej vpraša prav to – kaj je pripeljalo do tega, da se pes počuti slabo, kje tiči razlog za njegove tegobe in strahove? Če izključimo dedne bolezni in nepričakovane poškodbe, kaj hitro pridemo do spoznanja, da naš prijatelj nekaj nosi s seboj, kar ga teži in muči, vendar tega človeku ne more in ne zna povedati, saj ne govorita iste govorice, zato svojo bolečino in težavo pokaže. Na tej točki pa je od človeka odvisno, ali bo pokazano videl, sprejel in pomagal ali pa bo vse skupaj spregledal in s tem nezavedno nosil na svojih plečih žalost, strahove in bolečino svojega najboljšega prijatelja, ki tiho trpi in brezpogojno čaka.
[members_only]
Jano je prav žalostna pot izgube svojega prijatelja pripeljala do spoznanja, da mora človek na svojega ljubljenčka gledati z drugačnega zornega kota, takšnega, ki potrebuje razumevanje in skrb za celovito dobrobit živali, psihično in fizično, brez tistega človeškega egoističnega pogleda, ko ljudje svoje ljubljenčke podrejajo svojim hitrim načinom življenja in jih imajo le zato, da jih imajo. Brez kakršnega koli vprašanja, če tudi njim to ustreza. Ljudje pozabljajo, da pes, kakršen koli že pač je, vedno hrepeni po svobodi in neizmerni zabavi v procesu gibanja. Človek pozablja, da čeprav pes od malega živi v določenem okolju, potrebuje razvoj svojega primarnega načina življenja, šele takrat bo namreč lahko izrazito postal zaupljiv prijatelj, ki obožuje svojega lastnika ravno zato, ker mu ta daje vse, kar potrebuje. Velikokrat se torej zgodi, da ljubljenčku manjka pozornosti ravno zaradi dejstva, da ljudje v današnjem tempu enostavno ne morejo prilagajati svojega urnika živali, pač pa žival prilagajajo svojim obveznostim, kar lahko pripelje do občutljivosti in tegob, lahko tudi do bolezni. Takrat se človek odloči, da bo poiskal pomoč.
Skrivnost Janinega dela je v tem, da se vedno znova poskuša celostno posvetiti živali in se ji popolnoma preda. Ukvarja se sicer z raznovrstnimi tehnikami zdravljenja, vendar pravi, da se ob različni živali odloči za dotično tehniko, ker se ji zazdi, da žival to potrebuje. Tehnike, ki jih uporablja, temeljijo na polaganju rok in pretočnosti energije (reiki tehnika, equilibrium, torzijsko polje, terapija s kristali), kar predvsem pomeni pridobitev zaupanja s strani živali, poznavanje vedenja ter zavedanje strahov, ki se lahko pojavijo pri neznanih ljudeh. Pravi, da je vsaka tehnika le nadgradnja in prilagajanje novim energijam, ki nam jih nalaga čas, v katerem živimo. Najbolj je pomembno delo na sebi, biti tukaj in zdaj ter sprejemati bitja s srcem, brez predsodkov, tako kot one sprejemajo nas.
Če dobro poznamo svojo žival, enostavno vemo, kdaj je nekaj narobe z njo, in ni vedno potrebno poseči po zdravilih, včasih je dovolj sama energetska podpora, ker je žival izčrpana. »Včasih to izčrpanost prinese stres ob selitvi, neljubih veselih ali žalostnih dogodkih v družini, prehladih, izčrpanosti zaradi napora pri starejših, včasih pa smo vzrok tudi lastniki s svojim predelovanjem življenjskih situacij,« pravi Jana. Mnogo je stvari, ki vplivajo na padec imunskega sistema tudi pri naših ljubljenčkih, in takrat se mu lahko ponudi energetsko podporo, da kasneje ne pride do resnih obolenj, ki vsekakor zahtevajo obisk pri veterinarju in tudi podporo z zdravili. Energetsko podporo se izvaja z roko v roki tudi ob podpori zdravil, kadar žival prestaja zdravljenje po operacijskih posegih, da se zdravila hitreje absorbirajo v telo, da se hitreje celijo rane in hitreje pridobi voljo po hrani, po življenju.
»Skozi leta, odkar se ukvarjam z zdravljenjem živali, lahko rečem, da bi si želela, da me lastniki pokličejo že prej, takoj ko izvejo za diagnozo, kot je npr. rak, in ne šele na koncu, čeprav vem, da lahko pomagam tudi takrat na koncu, ki je lahko ravno tako težak za žival kot za lastnika,« pove Jana. »Te izkušnje so ravno tako lepe, čeprav sta prisotni žalost in bolečina, sta hkrati prisotni tudi odrešitev in spokojnost za žival. Seveda bi vsi želeli samo lepe in srečne izide, a žal v življenju ni tako. Življenje sta rojstvo in smrt, naboj obeh je enak, le naša ljubezen do njiju bi bila z njimi brezčasno. Taki smo pač ljudje, ne razumemo še čisto besede brezpogojna ljubezen, ki pomeni tudi spustiti in še vedno ljubiti v srcu.«
»Ob tem lahko povem,« pravi Jana, »da se mi je najbolj v spomin vtisnil kuža, žal že pokojni. Imel je raka in deležen je bil kemoterapije. Pri vsaki terapiji je trpel hude muke, kar je pomenilo, da ni mogel ne piti ne jesti od slabosti, niti opravljati osnovnih potreb. Lastniki so se odločili za mojo pomoč in skupaj smo tedensko premagovali te težave. Vedno me je pričakal z nasmehom in veselim repkom, čeprav je komaj stal. To je bila njegova zahvala in ob koncu sem se vedno poslovila od njega z besedami, če ne zmoreš več, pojdi, razumeli te bomo. In je razumel. Lep občutek je, ko veš, da ve. Celoten postopek so spremljali tudi lastniki, da so se lahko pripravili in uživali vsak trenutek, ki jim je še ostal.«
S podporno terapijo lahko torej pomagamo odkriti kakšno tiho bolezen, ki čaka v tišini in se jo da še pravočasno pozdraviti. Zavedajmo se, da se tudi živali izmučijo, saj so naravne zdravilke, ki nam nudijo terapije vsak dan, ne glede na to, kakšne volje smo in koliko bodo imele dela, da bodo potem to energijo predelale.
Zavedajmo se, da nas nikoli, kadar pridemo ljudje iz službe besni, jezni in razdraženi, doma ne pričakajo brezbrižnost, slaba volja ali tegobe čakanja, pač pa nam dobrodošlico izrekajo mahajoči rep, široko odprta usta ter polna vreča veselja in ljubezni, saj smo končno prišli domov in od tega trenutka je življenje spet lepo. Vrnimo jim to nesebično ljubezen in bodimo njihovi najboljši prijatelji.
[/members_only]Jana Bedenk
Objavljeno v šestindvajseti številki revije Kužek
