Ledvice uravnavajo volumen in osmolarnost zunajcelične tekočine, vzdržujejo acidobazno ravnovesje, izločajo končne produkte presnove in nekatere eksogene snovi, tvorijo hormone in aktivatorje hormonov ter sodelujejo v presnovi.
Motnje ledvičnega delovanja so posledica glomerulnih in tubulointersticijskih patoloških sprememb. Nastanejo predvsem zaradi vnetnega delovanja, ki prizadene ledvice v sklopu sistemskih bolezni. Vzrok ledvičnih motenj je prav tako zmanjšana ledvična perfuzija, ki nastane na primer pri dehidraciji ali srčnem popuščanju, motenem ali zastalem odvajanju urina pri obstrukcijah spodnjih sečil ali uroabdomenu. Dedne in kongenitalne ledvične bolezni ter primarne novotvorbe ledvic so pri psih redke. Pogostejše so metastaze in prizadetost ledvic pri multicentričnih novotvorbah.
Infekcije urinarnega trakta pri psih pogosto povzročajo Escherichia coli in druge bakterije. Te praviloma izvirajo iz sečnice in se razširijo v sečni mehur, v nekaterih primerih tudi v ledvice. Gnojno vnetje ledvičnega meha in ledvičnega parenhima imenujemo pielonefritis. Akutni intersticijski nefritis pri psih najpogosteje povzroči Leptospira interrogans. Ledvice so lahko prizadete tudi pri nekaterih sistemskih glivičnih okužbah in zaradi nekaterih zajedavcev.
Različni škodljivi dejavniki lahko povzročijo akutno ali kronično ledvično odpoved. Akutna ledvična odpoved je predvsem posledica delovanja toksinov ali ishemije. Povzroči jo lahko na primer zaužitje etilen glikola in uporaba aminoglikozidnih antibiotikov. Akutna ledvična odpoved se lahko razvije v kronično ledvično odpoved. Ta je posledica izgubljanja funkcionalnega ledvičnega tkiva zaradi dalj časa trajajočih progresivnih bolezenskih procesov različne etiologije. Praviloma se razvija več mesecev ali let, preden postane klinično zaznavna. Je ireverzibilna in progresivna. Pogostejša je pri starejših psih. V končni fazi kronične ledvične odpovedi so prisotni močna azotemija in klinični znaki, tako imenovan uremični sindrom.
[members_only]
Tako kot pri drugih boleznih sta tudi pri diagnosticiranju ledvičnih boleznih zelo pomembna izčrpna anamneza in temeljit klinični pregled, ki ga dopolnimo z laboratorijskimi in s slikovnimi (UZ, RTG) preiskavami. Preiskava seča je osnovna preiskava za opredelitev ledvične bolezni. Pomemben pokazatelj delovanja ledvic je odvajanje seča in njegova količina. V krvi za oceno ledvičnega delovanja najpogosteje določamo vsebnost sečnine in kreatinina.
Najpogostejši klinični znaki ledvičnih bolezni so povečano pitje vode, spremenjena količina seča in pogostost odvajanja, spremenjen seč, neješčnost, hujšanje, dehidracija, ulceracije v ustni votlini in prebavnem traktu, blede sluznice, bruhanje in driska.
Na ledvično bolezen posumimo tudi pri psih s ponavljajočimi se infekcijami urinarnega trakta. Zaradi sekundarnega hiperparatiroidizma in posledične ledvične sekundarne osteodistrofije imajo lahko psi s kronično ledvično odpovedjo majave zobe, deformacije čeljusti in zlome kosti.
Pogosto se patološke spremembe v ledvicah klinično manifestirajo šele zelo pozno ali pa niso značilne le za ledvične bolezni. Zato je pomembno, da že pri manjših spremembah, katerih vzrok bi lahko bilo moteno ledvično delovanje, posumimo na ledvične bolezni in izvedemo ustrezne preiskave, s katerimi ledvično bolezen ugotovimo ali ovržemo sum. Čimprejšnja diagnoza in ustrezno zdravljenje lahko občutno izboljšata uspeh zdravljenja.
[/members_only]dr. Andrej Toplak, univ. dipl. inž. zoot., dr. vet. med.
Objavljeno v deseti številki revije Kužek
