Skoraj leto dni je odkar sva s fantom na internetu našla Luxa. Že nekaj časa sva razmišljala o posvojitvi kužka, a se nama nikoli ni zdel pravi čas. Nato pa se je Lux znašel na zidu Lukovega facebook profila in v trenutku sva se zaljubila vanj. Nestrpno sva čakala, da dobiva zeleno luč s strani njegovih začasnih skrbnikov, nato pa sva se odpeljala ponj. Nikoli ne bom pozabila kako nama je prišel nasproti po hodniku. Majhna črna kepica, z rastafarijanskim povodcem v gobčku in živahno mahajočim repkom. Vse skrbi in pomisleki, ki so mi silili v misli na poti ponj, so v trenutku izpuhteli.
Po pogovoru z njegovo začasno skrbnico je bilo več kot očitno, da je pri njej živel kot mali princ, zato sem vedela, da jo bo pogrešal in da bo slovo težko. Res je bilo. Med vožnjo proti domu je bil nemiren, zavračal je priboljške, občasno tiho cvilil in trikrat bruhal. Bilo nama je strašno hudo, vendar sva se tolažila, da se naju mora le navaditi.
Zaradi dolge vožnje z veliko postanki, smo se pozno vrnili domov. Stvari, ki so mu bile poznane, sva zložila v njegov boks, kjer ponoči spi in ga vanj zaprla. Ostala sva v isti sobi, vendar naju Lux ni videl, zato je kmalu začel milo jokati. kljub temu, da mnogi pasji skrbniki ne sprejemajo boksov, sva midva velika zagovornika. V boksu je kuža varen, ko skrbnikov ni doma, poleg tega pa pravilno spoznavanje psa z boksom, ki vključuje veliko priboljškov, po navadi vodi v zelo pozitiven odnos psa do svojega “brloga” in se vanj pogosto umakne, ko si želi miru ali le kratkega dremeža.
Prav zaradi teh prednosti, ki jih ima boks sva s fantom drug drugega zadrževala, da ga nisva spustila iz boksa, ko je jokal, saj sva vedela, da mu bova s tem bolj škodila kot koristila. To je bilo najdaljših pet minut, kar smo jih preživeli skupaj. Po petih minutah cviljenja sva prižgala tv, da ne bi le sedela in poslušala njegovega joka, in ko se je po sobi razlegla glasba uvoda v serijo Alo, Alo! je Lux čudežno utihnil. Po končani episodi sva se odpravila v spalnico. Vrata sva pustila odprta, da naju je Lux videl iz svoje posteljice. Nekajkrat je ponovno zajokal, zato sva zopet predvajala uvodno pesem v Alo, Alo! in Lux je zopet mirno zaspal. Tako je prva noč (in vse naslednje) minila mirno. Alo, alo! že drugo noč ni bil več potreben.
Vsak dan se je počutil nekoliko bolj sproščeno zraven naju, vendar je kljub temu potreboval teden dni, da se je prevalil na hrbet in nama dovolil, da ga pobožava po trebuščku. Takrat sva bila presrečna, saj sva vedela, da smo prestopili pomemben mejnik. Še posebej psi, ki so posvojeni iz ljubečega začasnega doma, lahko imajo na začetku težave, saj žalujejo za svojim človeškim prijateljem. To je seveda normalno, saj pes ne razume, da je pri nekomu le začasno, dokler mu ne najdejo doma in se na to osebo naveže tako kot bi se na svojega skrbnika. Če posvojite kužka, ki je bil prej v začasnem domu – še posebej, če je bil tam dolgo časa – bodite pripravljeni na to, da na začetku pes ne bo vaš največji oboževalec in da boste morali vez z njim zgraditi. V nič ga ne silite, ampak mu dajte čas, da se sprosti v novem domu, se navadi na okolico in se naveže na vas. Nikar pa ne obupajte, saj je najlepši trenutek na svetu, ko vas sprejme za svojega človeka.
Najboljši način za grajenje dobrega odnosa s psom je trening, zato sva se odločila, da greva z Luxom v šolo. Izkazalo se je, da je navdušen učenec, ki vse dela z dvojno hitrostjo in je celoten trening v stalni pripravljenosti, kar je zelo zabavno. Obožuje učenje in čas, ki ga aktivno preživimo skupaj. Kljub temu, da se nam je čez nekaj mesecev pridružila psička Aska, ki jo je takoj navdušeno sprejel in se z njo rad igra, sva midva še vedno glavne face, ki se jima splača povsod slediti, tudi če morata zato prekiniti z igro.
Nina Bartol
