Nega psov nekaterih pasem je precej zahtevna. Sploh, če se s svojim belim kožuščkom neznansko radi zakotalijo po blatnih lužah, gnilih jabolkih ali pa kar iztrebkih sorojakov, katerih vonj jim ustreza bolj kot skrbno izbrani šamponi. Kot skrbnica višavčka sem še posebej »vesela«, kadar sveže okopan zarije smrček v prvi rov in ko končno dvigne glavo, medtem ko z radovedno gospo govoriva o pasmi, ona začudeno odgovori: »Ampak vaš ni beli višavski terier, vaš je pšenični, kajne?« Da bo tovrstnih pripetljajev čim manj, posledice pa čim prej odpravljene, je tu nekaj smernic za nego naših belih kosmatincev.
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
Enja Zagoršek
Objavljeno v dvajseti številki revije Kužek
