Podatek svetovne zdravstvene organizacije WHO iz leta 2012 da kar 50% vseh psov tega sveta umre neposredno ali posredno zaradi raka, pove vse o pomenu razumevanja te resnice s strani lastnikov psov in enako o pomenu onkologije v veterinarski medicini. Pri človeku kot vzrok smrti prednjačijo srčno žilne bolezni, sledi pa jim rak. V mislih sodobnega človeka pomeni beseda rak trpljenje in bližino smrti, enak pomen ima ta beseda za ljubečega lastnika psa. Temu seveda ni tako, kar velja za človeka in psa. Rak je namreč pogosto zelo ozdravljiva bolezen, za razliko od mnogih kroničnih, ne tumorskih, telo in duha uničujočih bolezni, kot so diabetes, imunsko pogojene in degenerativne bolezni, hormonske in presnovne bolezni, vrsta srčno žilnih bolezni, odpovedi ledvic in še in še.
Kaj rak je?
Rak je nekontrolirana rast celic in /ali zmanjšana normalna, fiziološka celična smrt. Kaj pomeni beseda tumor – dobesedno to pomeni oteklina, širše, neka bula, nova, nenormalna rast. Beseda rak se uporablja za maligna tumorska obolenja.
Odločno trdimo, da je večina benignih – nezločestih tumorskih bolezni trajno ozdravljivih, najpogostejše zdravilo zanje je pravilno, iz zanesljivih rok, usmerjen kirurški nož. Drugače je seveda pri malignih – zločestih obolenjih, ki človeka ali psa napadejo lokalno ali z zasevki ali pogosto skupaj. V humani onkologiji je kar 50% vseh malignih obolenj mogoče pozdraviti. Za pozdravljenega človeka se smatra doba preživetja vsaj 5 let. K uspehu zdravljenja pri človeku največ, in to kar v 50 %, prispeva kirurško zdravljenje, tako kirurgijo imenujemo kirurška onkologija, strokovnjaka, ki jo dela pa kirurški onkolog. Takoj za petami kirurški onkologiji s 40 % prispevka k uspehu zdravljenja sledi radioterapija, kjer z žarki, fotoni in elektroni ciljano poškodujemo tumorsko genetsko snov in tako uničimo tumor. Šele na tretjem mestu je kemoterapija, imunoterapija in t.i. biološka zdravila, kjer z zdravili ki jih dajemo v žilo, apliciramo preko kože ali jemljemo v obliki tablet uničujemo tumorske celice ali zaviramo njihovo rast ali vzpodbudimo nastanek protiteles proti tumorskim celicam.
Zelo pomembno je vedeti, da se večina tumorjev pri ljudeh zdravi z več načini zdravljenja in temu najbolj uspešnemu načinu sledimo v veterinarski onkologiji, kar imenujemo multimodalno zdravljenje ali po slovensko »večnačinsko zdravljenje«, mode = angl. način.
V veterinarski onkologiji ima kirurška onkologija še bolj vidno mesto kot v humani onkologiji, zakaj?
Zato, ker ostali načini zdravljenja niso povsod na voljo psom v enaki meri kot ljudem. Že na tem mestu lahko z veseljem povemo, da imajo slovenski psi poleg kirurške onkologije in kemoterapije na voljo radioterapijo z linearnim pospeševalnikom, v vsej Evropi je takih centrov le 25.
Kateri tumorji so napogostejši pri psih?
Na prvem mestu so tumorji kože, podkožja in kožnih žlez, sledijo jim tumorji genitalnega trakta samic, vključujoč tumorje mlečnih žlez, sledijo tumorji krvotvornih organov in limfoidnega tkiva, ki vključujejo tudi tumorje srca in krvnih žil, sledijo tumorji prebavnega trakta, ki vključujejo tudi tumorje ustne votline, sledijo jim tumorji kostnega in dihalnega sistema in tako naprej.
Kako odkrijemo tumor in postavimo pravo diagnozo, ki je temelj pravilnega zdravljenja?
Tumorje kože in podkožja ponavadi opazijo lastniki sami, to so t.i. mase, bulice, bule, izrastki, otekline. Tumorje v notranjosti in tumorje krvotvornih in limfoidnih organov pa ponavadi odkrijemo veterinarji, ker lastniki svoje živali pripeljejo k nam zaradi nekih motenj, ki jih povzroča tumor sam ali snovi, ki jih izločajo tumorji. Znaki nastanka tumorja v telesu so monogoteri in jih je zlahka zamenjati za znake katerekoli druge bolezni. Na primer, nenavadno obnašanje, zanašanje, slabši vid, nepravilna drža glave so lahko znaki možganskega tumorja; slab vonj iz ust, slinjenje in mogoče primesi krvi so lahko le znaki hude bolezni obzobnih tkiv ali pa tumorja v ustih; šepanje, ta tako pogost simptom pri psih je lahko znak tumorjev skeletnega sistema; bruhanje in driska, tudi krvava sta znaka katerekoli prebavne bolezni in enako tudi tumorjev prebavil; oteženo dihanje in kašelj so lahko znaki vnetja in/ali infekcije dihal in prav tako tumorjev dihal; pobitost in neješčnost sta ključna znaka večine bolezni nasploh in seveda tudi tumorjev, predvsem v napredovalih fazah bolezni; velika žeja je lahko znak vsaj 10 različnih netumorskih bolezni in tudi tumorjev, predvsem zaradi izločanja nekaterih substanc iz tumorjev, ki okvarijo ledvično funkcijo; napenjanje na blato pomeni lahko zaprtje ali tumor v debelem črevesju ali danki ali celo tumor izven črevesja, ki pritiska na črevo.
Kako veterinar, ki se ukvarja z onkologijo pristopi k pacientu s tumorsko boleznijo in njegovemu lastniku?
V mnogih primerih lastniki psa pripeljejo k veterinarju, ker z njim pač nekaj ni v redu. Dobri zgodovini bolezni – anamnezi sledi temeljit klinični pregled, veterinar psa pretipa, posluša, preveri velikost bezgavk, pregleda usta, žrelo, zobe, ušesa, sklepe, trebuh, prsni koš, pregleda črevo s prstom, običajno nato predlaga laboratorijske preiskave krvi in drugih telesnih tekočin ali punktatov, RTG slikanje, ultrazvok in kar po svetu in v Bolnici za živali Postojna uporabljamo z velikim uspehom – CT preiskavo, brez in s kontrastom. CT preiskava v onkologiji je ključna in da največ podatkov o obliki tumorja, ožiljenosti tumorja, zajemanja drugih tkiv in posebej pomembno, z veliko natančnostjo pokaže morebitne zasevke. Vse te preiskave skupaj v onkologiji imenujemo staging – določanje razširjenosti tumorja. Temu sledi jemanje vzorcev za celično – citološko in/ali tkivno – histološko preiskavo, ki jo za nas opravijo specialisti klinični patologi in patologi.
Bolnica za Živali Postojna vse te vzorce pošilja v laboratorij v Veliko Britanijo. Ko podatke vseh teh preiskav zberemo, se z lastnikom usedemo na temeljit pogovor. Enako kot pri človeku je diagnoza tumor običajno hudo presenečenje, vznemirjenost, strah, negotovost. Prvi odziv lastnika je pogosto »ne bi ga rad mučil, ali ima smisel, koliko časa bo še živel«. Če lastnik psa postavi ta vprašanja veterinarju, ki se ne ukvarja poglobljeno z onkologijo, utegnejo njegovi odgovori povzročiti v lastniku dvom v smiselnost nadaljevanja postopkov diagnostike in zdravljenja psa, ki bi sicer še lahko živel in delal družbo svojemu lastniku. Nikjer drugje v veterinarski medicini ne pride toliko do izraza sposobnost veterinarja, da s strokovno utemeljenim optimizmom, človečnostjo, sočutjem in lastno celovito osebnostjo v lastniku psa vzbudi zaupanje in pripravljenost za boj za svojega štirinožnega prijatelja.
Moj osebni pristop in odgovori na ključna vprašanja lastnika so sledeči. Na vprašanje ali je to mučenje odgovorim, da brez nič ni nič in da vsako zdravljenje, človeka ali psa prinese nekaj nelagodja. Ali ima smisel? Če ne bomo zdravili bo druženja s kosmatim prijateljem verjetno kmalu konec. Koliko časa bo še živel? Noben pes ne živi 80 ali 90 let, če za tako boleznijo zboli npr. v 10. letu in bo z zdravljenjem živel še 1 leto, to pomeni kar 8-10 človeških let pri tej starosti in za ta leta bi vsak človek storil prav vse. Tak pogovor pripelje do neke tehtne odločitve, katere temelj je najprej ljubezen do psa, točna diagnoza, strategija zdravljenja in prognoza. Moje izkušnje so zelo pozitivne, tudi ko prognoza ni dolgoročno najboljša se lastniki v večini primerov odločijo svojemu prijatelju narediti življenje, ne glede na dolžino, boljše in druženje podaljšati na kar največ časa. Rak ali katerakoli druga bolezen pa na koncu prekine nit življenja nam in psom.
Prof. dr. Janoš Butinar, direktor Bolnice za živali Postojna
