Poznavanje komunikacije psa nam olajša in polepša življenje z našim psom. Pomaga nam premagati težave, na katere naletimo ob šolanju in vzgoji. Je pozitivna dobrina, ki se jo lahko nauči vsak človek in s katero bomo nedvomno vedno želeli imeti psa ob sebi v svojem življenju. Za konec pa si poglejmo še kemično in mehanično komunikacijo psov.
Kemična komunikacija
Splošno je znano, da pes spušča svoje kemične informacijske curke tudi zato, da bi prekril vonj psov, ki so vdrli na njegovo ozemlje. Pes dvigne nogo čim višje, da bi bila informacija na drevesu visoko, kar kaže na pasjo velikost, moč in grožnjo drugim psom. Pes s smrdečim izločkom lojnic (analne žleze) v obzadnjičnih mešičkih kaže na svojo individualnost; dodaja pa ga tudi s svojim iztrebkom in tako še dodatno označi svoje ozemlje ali pa vsaj svoje »stranišče« v kotu dvorišča. Ko zakopava tla z zadnjima tacama, pušča vonj, ki ga izločajo žleze znojnice na zadnjih šapah. Včasih pa se še nadišavi z valjanjem po smrdeči travi, ki je prelita z gnojnico svinjskega gnoja ali pokrita s ptičjimi iztrebki; tako še poudari svoj vonj in moč (Vreg, 1993).
Psi vseh pasem med vsakim sprehodom namenjajo največji del svoje pozornosti branju kemičnih znakov, ki so jih mnogi drugi samci, dvigujoč svoje noge, zapustili na najrazličnejših krajih in prostorih na njihovem domačem področju. Enako radovedno in zbrano ovohavajo vsako drevo, hišni vogal ali podstavek obcestne svetilke. Potem, ko pozorno preberejo sporočilo drugih psov, še sami dvignejo nogo in dodajo svoje znamenje, ki z močnim vonjem prekrije vsa prejšnja (Morris, 1990).
Prve dni po rojstvu se psi orientirajo skoraj izključno po vonju in tipu. K materi jih vleče njena toplota, vendar pa morajo slepi novo skoteni mladički vendarle uporabljati tudi voh, zato da lahko poiščejo njene seske. V nekaj dneh se naučijo razlikovati vonj svoje mamice od drugih vonjav. Če jih osamite v sobi, se bodo pomirili, brž ko odprete vrata njihovi mamici, pa čeprav je povsem tiho in je ne morejo videti. Vonj po njej je vonj po varnosti in tolažbi (Coren, 2001).
[members_only]
Mehanična komunikacija
Z jezikom se žival dotika raznih predmetov ali jih obliže. Tako mu gobec, smrček, jezik in taca omogočajo komuniciranje z mehaničnimi signali. Če opazujemo pasjega mladička, vidimo, da sveta ne »otipava« samo z vohom, ampak tudi jezikom. Kar je v njegovi bližini, oblizne in otipa. To, kar je za dojenčka ali otroka roka, je za psa gobec. Kar mladiček ne more povohati, oblizati z jezikom in zgrabiti z gobčkom, zanj ne obstaja. Celo pri odraslem psu objekti sveta ne obstajajo, če jih ne more ovohati, oblizniti in prijeti z gobcem. Zato nas ne sme čuditi, če nam pes tako rad oblizne roko, jo otipa, vzame v gobec in rahlo stisne. Ta taktilni občutek tople roke svojega gospodarja mu predstavlja pravi užitek; to je kot stisk rok dveh prijateljev. To je oblika neverbalnega sporazumevanja, zaupanja drug v drugega, izraz prijateljstva in ljubezni (Vreg, 1993).
Človek in pes
Ljudje ne moremo mahati z repom, dvigovati grebena ali postavljati uhljev pokonci, za komuniciranje imamo predvsem govorico besed. Pes razume zven in poudarek posameznih besed, zato morajo biti naše besede izgovorjene jasno, vedno enako, poleg tega pa moramo vedno uporabljati iste ključne besede, tiste, ki jih je pes spoznal v komuniciranju z nami. Pri ravnanju s psom ostanimo vedno mirni. Psi slišijo približno šestnajstkrat bolj kot mi in tudi na daleč dobro slišijo zvoke, ki jih mi ne slišimo. Če le hočejo, slišijo celo naše šepetanje. Na psa nikoli ne kričite, razen če gre za izjemne situacije, ko nas sicer ne bi slišal (lajanje). Kričanje psa zmede. Zanj je pomemben ton, intonacija vaših besed: oster ton pomeni karanje, resen in jasen ton – ukaz, spodbujajoč, vesel ton – pohvalo. Prigovarjanje pomeni pomirjanje. Pes nenehno opazuje, zato moramo besede podkrepiti z gibi rok in tudi z obrazno mimiko. Ker pes govori s telesom, zlahka razume naše gibe in mimiko. Znamenja pa vendarle ne smemo uporabljati, kadar to ni potrebno, oziroma naj bodo vedno povezana z besedami. Vsakdo, ki se je vsaj malo ukvarjal s psom, ve, da se pes hitreje uleže, če povelje »prostor« spremlja gib roke. Če psu le pokažemo vrvico, ve, da bo šel na sprehod. Kadar smo slabe volje, utegnemo s psom grobo ravnati. Preveč zategujemo vrvico, kričimo brez potrebe, lahko celo udarimo … Zaradi takega ravnanja utegne postati pes plašen, zavrt, negotov, zaradi grobosti lahko preprosto otopi. Za naše kričanje se ne bo več zmenil (Klever, 1991).
Znani angleški poznavalec domačih živali Desmond Morris (1990) je ugotovil, da je rast velikih mest spremljalo tudi naglo naraščanje priljubljenosti psov kot domačih ljubljencev ali človekovih spremljevalcev. Vreg (1993) omenja, da nekateri psa nimajo le zaradi koristi, temveč tudi za razvedrilo. Igriv pes nas vrača v zgodnjo mladost: pozabimo na vse tegobe vsakdanjega življenja. Napetosti in stresi postopoma izginjajo: ostajava samo še jaz in pes v preprostem in pristnem svetu narave. Švedski raziskovalci so celo ugotovili, da skoraj dve tretjini lastnikov psov pripisuje svojemu psu, da so jim omogočili pogovor s sočlovekom; torej se naš pes ne le trudi govoriti z nami, ampak nam tudi pomaga iskati prijatelje in navezovati stik z njimi. Veliko sramežljivih in nesamozavestnih ljudi s pomočjo svojih psov veliko laže navežejo stik z drugimi lastniki psov, pa tudi s tistimi, ki nimajo svojega psa, pa jih ta vrsta živali vseeno zanima.
Razumevanje našega psa temelji predvsem na opazovanju; bolje kot bomo opazovali, več signalov bomo lahko prebrali. Zato lastniki psov, ki imajo svoje pse v pesjakih in na verigah ter jim enkrat na dan nesejo krmo in vodo, ne bodo nikoli znali razbrati, kaj jim njihov nesrečni pes želi povedati. Ne bodo vedeli, kdaj je osamljen, žalosten ali vesel, niti ne, kdaj je pod stresom ali kdaj ga je strah.
Prišli smo do zadnjega dela komunikacije psa s človekom. Upam, da boste s temi napotki lažje razumeli svojega štiri nožnega prijatelja in ga z več potrpežljivosti počakali, ko bo »bral novice« na vašem sprehodu. Saj tudi vi ne marate, da vas nekdo pri tem moti, kajne?
[/members_only]
Mateja Čurč
Objavljeno v šestnajsti številki revije Kužek
