Se vam je že kdaj zgodilo, da ste imeli občutek, da je vaš štirinožec ljubosumen? Morda ste se v trenutku ukvarjali z drugim psom, otrokom, prijateljem, partnerjem … Ko se je vaš pes začel obnašati, kot da bi bil ljubosumen. So psi zmožni čutiti ljubosumje in ali ga doživljajo enako, kakor mi?
Čustva živali je izredno težko preučevati, predvsem zato, ker nam ne morejo povedati, kako se počutijo. Zato so vse raziskave v zvezi s čustvi narejene na podlagi naših predvidevanj in interpretacij. Nič ne moremo z gotovostjo trditi, lahko pa precej dobro predvidimo kako in zakaj pride do določenih vedenj pri naših kosmatincih.
[members_only]Znanstveniki ločujejo čustva v dve kategoriji: primarna in sekundarna čustva. Primarna so strah, jeza, gnev, veselje in presenečenje. Ta čustva naj bi bila univerzalna in bi jih lahko čutila vsaka žival. Potem pa so tu še sekundarna čustva, kot so krivda, sram, ljubosumje in zavist. Slednja so veliko bolj kompleksna. Pri opicah so že nekaj časa nazaj pokazali, da imajo tudi one sekundarna čustva, a je veliko ljudi bilo mnenja da pri drugih živalih niso prisotna. So pa nekateri pasji lastniki povedali, da pri svojih štirinožcih opazijo določena vedenja, ki bi lahko bila povezana z ljubosumjem.
Eden izmed takih primerov je pasja mama z mladiči. V trenutku, ko mladiči postanejo bolj samostojni, materinski instinkt pasje mame ni več tako močen. Ker pa so mladički pogosto bolj zahtevni od odraslih psov se zgodi, da se dostikrat lastniki ukvarjajo bolj z malčki, kakor z mamo. In ravno v teh primerih so lastniki opazili, da so psice začele z nenavadnimi vedenji, npr. so začele ignorirati ali zavračati mladiče. V nekaterih primerih so bile celo agresivne.
Friederike Range, znanstvenica iz Dunaja, se je odločila narediti zanimiv preizkus na to tematiko. Več psov je zbrala za raziskavo in jih razporedila v pare. Dvema psoma hkrati je dala enako povelje, a je enega nagradila, drugega pa ne. Psa sta sedela en zraven drugega in vsakemu je rekla, da naj „da tačko“. Eden pes je tako točno videl, da drugi dobi nagrado. Ne samo, da je nenagrajen pes hitro obupal in ni želel več sodelovati, izgubil je tudi voljo za delo; kazal je očitne znake nelagodja, ko je drugi pes dobil nagrado. Seveda bi marsikdo rekel, da je pes enostavno nehal sodelovati, ker pač ni bil nagrajen. Zato so poleg tega opravili še preizkus, kjer so psi bili sami in ob opravljenem povelju niso dobili nagrade. Ko so bili sami, so vseeno sodelovali dlje časa, prav tako niso kazali znakov nelagodja.
Zaradi tega poizkusa so prišli do zaključka, da so tudi psi lahko ljubosumni. Ker pa so želeli raziskavo še malo nadgraditi, so opravili še en poizkus; oba psa so ob opravljenem povelju nagradili, le da so enemu dali dišečega in okusnega piščanca, drugemu pa običajen kos kruha. Oba psa sta bila zadovoljna in sta delala naprej, zaradi česar znanstveniki sklepajo, da pasje ljubosumje ni tako kompleksno, kakor človeško. Je veliko bolj poenostavljeno. Pse najbrž vrže iz tira, kadar situacija ni pravična (za isto nalogo eden dobi priboljšek, drugi pa ne), ne pa, kadar ni do potankosti enaka (vsak dobi drug priboljšek).
Psi v sebi skrivajo veliko več, kakor bi sprva verjeli in nič nenavadnega ni, da postajajo tako pomemben del naših življenj. So čuteča bitja in tudi, če njihova čustva niso tako kompleksna, kakor naša, si vsak od njih želi biti ljubljen in ob svojem človeku.
[/members_only]Veronika Sivka
