Najpogosteje imamo pasji skrbniki doma enega pasjega scrkljančka, vendar se nam v glavo gotovo kdaj prikrade tudi misel, da je naš kuža več ur dnevno sam doma, saj imamo mi šolo, službo ali druge obveznosti in vem, da sem se tudi sama že spraševala – bi moji psički mogoče ugajala družba še enega kosmatinca? Po pogovoru z znanci pasjeljubci sem ugotovila, da se s to dilemo spopada kar nekaj ljudi, zato nam nekaj splošnih napotkov, ali vzeti medse enega ali več pasjih družinskih članov, verjetno ne bo odveč.
Psi naj imajo jasno določeno mesto v »tropu«
Psi so že v divjini živeli v tropu, zato jim življenje v skupini zelo ugaja. Samote ne marajo preveč in včasih potrebujejo precej časa, da se navadijo na to, da njihove človeške družine nekaj ur dnevno ne bodo videli. Na svet namreč gledajo drugače kot mi, saj za svojo srečo in izpolnitev potrebujejo določen red in hierarhijo, torej vodjo svoje skupine, pa naj bo to drug pes ali pa človeški skrbnik. Glede na pasjo logiko mora vsak pripadnik skupine v njej zasedati določeno mesto, igrati določeno vlogo, in sicer od samega vodje tropa do člena, ki je po hierarhiji najnižje. Da so naši psički karseda srečni, se moramo potruditi razumeti njihovo potrebo po redu in rutini ter psu pokazati, katero mesto v družini (oz. skupini/tropu) zaseda. Skrbnik z družino predstavlja pasji trop, ki ga mora voditi skrbnik, hierarhično pa bi morali nad psom biti tudi ostali člani družine (če želimo, da bo naš kuža ubogljiv in zadovoljen). Psi z veseljem izpolnjujejo navodila svojih skrbnikov in so precej pod stresom, če ne vedo točno, kakšno mesto v tej verigi zasedajo. Ko je pes ločen od svojega tropa oz. družine, lahko postane zelo nesrečen in prične trpeti celo za ločitveno tesnobo. Posledično se lahko soočamo z destruktivnim vedenjem v naši odsotnosti, medtem ko se poleg nas obnašajo prav angelsko.
[members_only]
Dodatna pasja družba?
Čeprav pa psi ne marajo biti sami, so na svojo človeško družino zelo navezani in do skrbnikov lahko izredno zaščitniški. Še enega psička lahko zato vidijo kot konkurenco, ki jim prevzame del naše pozornosti. Če odraslemu kužku priskrbimo dodatno pasjo družbo, moramo to storiti previdno – ne kar na vrat na nos. Če gledamo na to iz vedenjskega vidika, strokovnjaki priporočajo, da je drugi kuža značajsko kar se da različen od prvega. Če je en kuža obseden z igračkami, je bolje, da drugemu bolj prija dirjanje okoli hiše, drugače se lahko za te igračke kar hitro stepeta. Če imamo že enega samčka, bo ta načeloma bolje shajal s psičko, prav tako lahko prav harmonično bivata dva samčka, več težav pa lahko opazimo pri dveh psičkah v enem gospodinjstvu. Priskrbeti jima moramo tudi dve postelji, dve posodici za hrano in vodo ter jima zagotoviti prostor, kamor se lahko umakneta, če gresta drug drugemu malo na živce. Če imamo dva kužka, moramo tudi svojo pozornost med oba razdeliti enakovredno, drugače lahko en kuža drugega vidi kot grožnjo.
Posvojitev dveh mladičkov naenkrat
Čeprav bi si mislili, da je posvojitev dveh mladičkov naenkrat odlična ideja, strokovnjaki to odločitev v večini odsvetujejo. Če se v našem domu naenkrat znajdeta dva mladička, se lahko drug na drugega tako zelo navežeta, da iz svojega malega tropa izključita človeško družino. Posledično ju je težje vzgajati in socializirati. Če se želimo izogniti izzivu dveh slabo vzgojenih odraslih pasjih lumpov, jima priskrbimo ločeni postelji oz. prostora za spanje. Mladička že podnevi skupaj preživita veliko časa, zato ni potrebe, da bi skupaj tudi spala. Prav tako bo bolj uspešna ločena vzgoja oz. učenje, pretirano navezanost drug na drugega pa lahko preprečimo tudi tako, da se ne igramo z obema mladičkoma naenkrat (vsaj ne vedno). Strokovnjaki priporočajo, da se za drugega psička odločimo po 6 mesecih oz. enem letu, ko bo prvi mladiček že zrasel, bo bolj socializiran in se bo že znal lepo vesti.
[/members_only]Maša Pirnat
