Fizioterapija je sestavni del procesa zdravljenja poškodb ali bolezni. S pridom pa se jo uporablja tudi v preventivne namene. Poškodbe gibalnega aparata so del našega vsakdana, ki nam, ko se zgodijo, zelo spremenijo življenje. Da se v čim večji meri izognemo poškodbam in njihovim posledicam, je dobro upoštevati preventivne nasvete. Kakor pri nas, ljudeh, pa je preventiva učinkovita tudi pri psih.
Fizioterapijo pri psu se najpogosteje uporablja kot del rehabilitacijskega procesa zdravljenja po kirurškem posegu ali ob konzervativnem zdravljenju. Seveda pa tudi kot preventivni »servis telesa«, da čim prej zaznamo morebitne težave v gibalnem aparatu ter jih odpravimo. Z razumevanjem gibanja psa in upoštevanimi ukrepi lahko v veliki meri preprečimo morebitne okvare ali poškodbe gibalnega aparata. Najpogostejše poškodbe pri psu, ki potrebujejo fizioterapevtsko obravnavo, nastanejo zaradi nepazljivosti skrbnika, med katere najpogosteje spadajo poškodbe v prometu, ali zaradi nevednosti, kakšno gibanje je za psa, ki živi v urbanem okolju, primerno.
Nastale poškodbe so lahko opazne ali neopazne, slednje se lahko izrazijo šele čez nekaj dni ali let. Ko imamo svojega psa, za katerega želimo kar najbolje skrbeti, se je dobro zavedati, da je pes najprej žival, potem pa pasji ljubljenček, delovni pes, itd. Pes se je razvil iz prednika volka, ki nam je (kljub zelo različnim pasmam in temu primernemu gibanju) okvirno vodilo, kakšno gibanje je za psa primerno. Volk se skoti v volčji družini in v njej verjetno ostane celo življenje. Gibanje mladega volka je pogojeno njegovemu gibalnemu aparatu, ki še ni dovolj razvit in močan za obremenitve. Volčji mladič se igra in giba v okolici svojega doma oziroma brloga in ne premaguje večjih razdalj. V nevarnosti se skrije, hrano mu prinaša volčja mati. V prvi lov, kjer je telesnih obremenitev več, se vključi postopoma, ko je telesno odrasel. Njegov najpogostejši način premikanja je tek – kas. Galopiranje in skoki so del lova ali bežanja in iz tega razloga je omenjenega gibanja v naravnem okolju sorazmerno malo.
Narava je gibanje te živali naredila optimalno. Danes v pasjem življenju naravnega okolja skoraj ni več in pes se prilagaja novemu urbanemu načinu življenja, za katerega anatomsko (še) ni pripravljen. S poznavanjem nekaj »urbanih pasti« se lahko kot skrbniki psov v veliki meri izognemo težavam, posledičnemu trpljenju našega ljubljenčka, pa tudi finančnemu zalogaju, ki ga odštejemo za zdravljenje poškodb gibalnega aparata. Ker je pes po zgradbi in načinu gibanja ostal podoben volku, se zanj priporoča vrsta gibanja, značilna za volka. Ko je pes mlad, ga postopno začenjamo obremenjevati, dokler ni njegov gibalni aparat dovolj razvit, da prenese večje obremenitve.
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
Maja M. Potočnik
Sekcija za fizioterapijo živali
Združenje fizioterapevtov Slovenije
