Na žalost starost doleti tudi naše ljubljenčke in tako kot ljudje tudi psi razvijejo sindrom kognitivne disfunkcije, ki ga laiki poznamo pod imenom demenca. Ta pa ostaja pri psih dolgo neopažena, vse dokler ne napreduje že toliko, da se prav veliko ne da več pomagati.
Kaj je kognitivna disfunkcija?
Kognitivna disfunkcija se izraža z oslabitvijo umskih sposobnosti in psihološkimi težavami, vzrok zanjo pa je posledica sprememb, povezanih s staranjem možganov. Pasji možgani se starajo podobno kot človeški, v njih prihaja do pomanjkanja kisika, kemičnih sprememb in odlaganja nekaterih snovi, kar imenujemo senilni plak. Vse to postopoma privede do odmiranja možganskih celic, zaradi česar se struktura možganov poruši, nastajati začno vozli in pentlje, zaradi katerih postaja komunikacija med preostalimi žičnimi celicami čedalje slabša.
Čeprav pasje demence ne moremo v celoti izenačiti z Alzheimerjevo boleznijo pri ljudeh, pa imata obe nekaj skupnih lastnosti. Strokovnjaki so ugotovili, da je za obe značilno nalaganje senilnega plaka, pa tudi pomanjkanje nevrotransmiterja dopamina – snovi, ki omogoča komunikacijo med živčnimi celicami. Obe se tudi enako odražata s spremembami spomina, mišljenja, zaznavanja in vedenja. Strokovnjaki menijo, da »normalno« staranje vendarle obstaja in je zato popolnoma pričakovano, da nekatere kognitivne funkcije upadajo sorazmerno s starostjo. Kljub temu pa disfunkcije, podobne tistim pri Alzheimerjevi bolezni, tudi pri psih niso opredeljene kot normalne, temveč kot bolezensko stanje.
Kdaj in kako lahko demenco opazimo?
Demenca se pri psih običajno pojavi, ko njihov gobček že osivi in jih pestijo tipične starostne tegobe. Do starosti 11 let že ena tretjina psov kaže nekatere znake demence, v starosti 16 let pa se določeni znaki pojavijo že pri večini psov. Statistika kaže, da možganske funkcije najpočasneje usihajo pri predstavnikih manjših pasem, medtem ko najhitreje upadajo pri velikih in ogromnih pasmah psov.
Znaki, pri katerih lahko pomislimo, da našega kosmatega starostnika pesti demenca, so naslednji:
- Tesnoba, zmedenost, postopanje in gibanje, ki se ne zdi namensko, tudi hoja v krogih ali konstantno obračanje v določeno smer.
- Dlje časa trajajoče strmenje, pes se izgublja v kotih stanovanja, na odpiranje vrat čaka pri napačni strani, nezmožen je sklepanja o naslednjem koraku in se iz določenega položaja ne zna »rešiti«, deluje omotičen in je izgubljen na poznanih mestih.
- Pojav sobne nečistoče. Ostareli psi z demenco lahko pozabijo na to, da potrebo opravljajo zunaj in začnejo malo ter veliko potrebo opravljati v notranjih prostorih. Še preden sobno nečistočo pripišemo demenci, je treba izključiti druge zdravstvene bolezni, ki bi se kazale z enakimi znaki.
- Umikanje in odsotnost. Psi z demenco večkrat ne iščejo človekove pozornosti in ne kažejo potrebe po druženju s skrbnikom. Lahko se celo oddaljijo od skrbnika med božanjem ali ob prihodu domov prenehajo s pozdravljanjem družinskih članov.
- Lajanje brez razloga. Kosmatinec lahko ne prepozna znanih ljudi ali se izgubi na vrtu in je na splošno zmeden, kar se odraža z laježem ali drugimi ponavljajočimi se vedenji, zlasti ponoči.
- Spremembe v teku in prehranjevanju, ki se kažejo kot izguba zanimanja za hrano ali neprestana lakota. Psi lahko pozabijo, kje je posoda s hrano ali vodo, in imajo težave z držanjem hrane v gobcu.
- Sprememba ritma spanja. Psi lahko spijo več ali zamenjajo dan za noč ter spijo podnevi in so budni ponoči.
- Neodzivnost na skrbnikov glas. V primeru tega pojava je zagotovo treba najprej izključiti oglušelost. Če ne gre za izgubo sluha, gre morda za to, da pes ni več sposoben razumeti povelj. Včasih celo ne prepozna več svojega imena.
- Nenavadna plahost. Strah pred ljudmi in predmeti, ki jih psi ne prepoznavajo več.
- Težave z gibanjem po stopnicah, težave z leganjem v pasjo posteljico, kot da pes ne najde pravega načina in ne ve, kako bi se tega lotil.
- Izguba zanimanja za igro in igrače.
- Druga vedenja, ki so za posameznega psa neobičajna in neznačilna.
Kako do diagnoze?
[members_only]Zelo pomembno je, da s starejšim psom, četudi je na videz popolnoma zdrav, opravljate redne preventivne preglede pri veterinarju, kjer spregovorite tudi o morebitnih spremembah vedenja in navad svojega ljubljenčka. Tovrstne informacije so za veterinarja ključne, saj pri kratkem pregledu v veterinarski ambulanti pešanja možganskih funkcij ni zlahka opaziti.
Veterinarji demenco diagnosticirajo na podlagi metode izključevanja. Vedeti moramo, da se podobni znaki lahko pojavijo tudi pri drugih boleznih, na primer težavah z jetri, ledvicami, ščitnico, slepoti, oglušelosti, bolečini, manjši kapi in še marsikateri drugi bolezni oz. stanju. Kadar starejši psi dlje časa prejemajo terapijo za že znane zdravstvene težave, pa lahko spremembe v vedenju kažejo tudi na potrebo po prilagoditvi obstoječega zdravljenja. Šele ko veterinar izloči vse možne vzroke, ki bi lahko botrovali vedenjskim spremembam, dodeli diagnozo pasje kognitivne disfunkcije.
Kako lahko psu pomagamo?
Na žalost je demenca kronična progresivna bolezen in ni ozdravljiva. V praksi pa je uveljavljenih več načinov, s katerimi je mogoče napredovanje bolezni vsaj nekoliko upočasniti. Psu lahko pomagamo z zdravili, prehranskimi dodatki in obogatitvijo življenjskega okolja.
- Zdravila
Zdravljenje vedno predpiše veterinar, ki presodi, katera zdravila so za posameznega psa primerna. Za učinkovita so se izkazala zdravila, ki so bila prvotno namenjena zdravljenju Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni pri ljudeh. Učinkovine teh zdravil najpogosteje delujejo tako, da podaljšajo delovanje preostalega dopamina in s tem omogočijo komunikacijo med živčnimi celicami. Nekateri skrbniki poročajo o skoraj čudežnih učinkih in bistvenem izboljšanju vedenja štirinožnega prijatelja, medtem ko pri nekaterih bistvenega izboljšanja ni opaziti. Poleg omenjenih veterinarji pogosto predpišejo tudi zdravila, ki izboljšajo krvni obtok v možganih.
- Prehrana in prehranski dodatki
Temelj za zdravje in vitalnost psov vseh starosti je vrstno specifična uravnotežena prehrana. Poskrbimo, da bo vsebovala dovolj omega 3 maščobnih kislin, ki pozitivno vplivajo na živčevje. Najdemo jih predvsem v ribah in morskih sadežih, skrbniki psov pa še posebej priporočajo krilovo olje.
Presnovo energije v možganih izboljšajo tudi nasičene maščobne kisline, ki jih najdemo na primer v kokosovem olju. Te nekoliko omejujejo nabiranje senilnega plaka in s tem zmanjšujejo možganske poškodbe.
Drugi dodatki in antioksidanti prav tako temeljijo na zaščiti pred prostimi radikali in oblogami v možganih, vplivajo na krvni obtok ter tako zavirajo bolezen. Mednje sodijo japonski dresnik, nekatere morske alge, vitamin C, beta karoteni, vitamin E, selen in številni drugi, o njihovem uspešnem delovanju pa skrbniki poročajo zelo različno. Vsekakor je pomembno, da se o primernosti uporabe katerih koli dodatkov in njihovega odmerjanja predhodno posvetujete z veterinarjem, ki vam bo znal najbolje svetovati.
- Umska zaposlitev in obogatitev okolja
V primerih, ko je demenca še v začetnih fazah, je zelo priporočljivo, da psu vsakodnevno postavljate miselne izzive, saj lahko tako napredovanje bolezni upočasnite. Vse, kar spodbuja aktivnost, vključuje razmišljanje in radovednost, bo pomagalo. Uporabite učenje s pozitivno motivacijo, interaktivne igrače ali pa kosmatinca vpeljite v delo z nosom. Ohranjajte sprehode zanimive, peljite ga v pasji park ali na izlet v naravo. Razmislite pa lahko tudi o še enem kosmatincu, saj se nekateri starejši psi izredno dobro odzivajo na družbo mlajših štirinožcev, ki starčke opazno pomladijo.
Razlika med obstojem in življenjem
Na počasi nastopajoče težave se skrbniki psov navadijo in jih nehote spregledajo, pogosto pa jih celo zanikajo in namenoma zanemarijo, še posebej, če je osiveli kuža v dobri telesni kondiciji. Zato je pomembno, da ste sami s seboj odkriti in ne iščete izgovorov za vedenjske težave zgolj v naravnem procesu staranja psa, temveč ukrepate in obiščete veterinarja. Demenca res ni telesna, zagotovo pa je duševna in čustvena bolečina, ki je vse prej kot prijetna, predvsem pa se z njo psi ne bi smeli spopadati sami. Naloga nas skrbnikov je, da jim stojimo ob strani, ostajamo pozitivno naravnani in skrbimo, da je njihovo življenje pestro, ter z njimi ohranjamo močno vez. Hkrati pa imejmo v mislih, da je tudi pri živalih razlika med obstojem in življenjem ogromna. Psi z demenco lahko »živijo« zelo dolgo, a z napredovanjem bolezni iskrica v njihovih očeh ugaša, postajajo čedalje bolj nesamostojni in potrebni celovite nege. Nato veselje in srečo počasi zamenjata strah in panika, štirinožec izgublja svojo identiteto, se ne zaveda več, kdo je, s čimer življenje dokončno izgubi smisel. Takrat nastopi čas, da se odločimo za dostojno slovo in ne dopustimo, da bi naš ljubljenček životaril.
[/members_only]
Simona Strle
Objavljeno v trideseti številki revije Kužek
