Otrok je velika odgovornost, s tem bi se strinjali vsi. Prav tako pa je velika odgovornost tudi hišni ljubljenček.
Sama že dolgo nisem imela časa prebrati kakšne knjige in še dalj časa nisem nič napisala, zato bom pisala te vrstice kar tako – “po pameti”, kot bi rekel moj sinček, in upam, da vam bo moje razmišljanje o dojenčkih in psih vsaj malo všeč, mogoče pa bo koga tudi opogumilo, če si morda postavlja vprašanje, kako gredo skupaj dojenčki, otroci in psi.
Najprej je bila kraljica mojega in Juretovega doma le muca Dee-Dee, potem je prišel k nama kuža Grim. Ko je bil ta star eno leto, je na svet prišel moj sinko Timi. Grim ga je oboževal, saj ga je vzljubil že v mojem trebuhu. Prav zanimivo je bilo, da se je s prihodom dojenčka na svet spremenil tudi Grimov odnos do mene; zanj nisem bila več ista. Ampak to je druga zgodba. V glavnem – nasprotovala sem vsem, ki so bili mnenja, da bo moral pes od hiše, ker je lahko nevaren za majhnega otroka. In tako sem bila ponosna novopečena mamica z dominantnim pasjim samcem, rolerji in vozičkom skoraj vsak dan v mestu, kjer so se nekateri zgražali nad tem, kako spravljam dete v nevarnost, drugi pa so me občudovali.
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
Jasna Poje
Objavljeno v petindvajseti številki revije Kužek
