Sestavek zajema le del širšega področja, ki ga označujemo z oznako »preventivni zdravstveni program« za pse. Ta obsega redne veterinarske preglede, spremljanje telesne teže, odpravljanje notranjih in zunanjih zajedavcev, cepljenje, svetovanje lastniku o prehrani, negi in obnašanju živali ter seznanitev z najpogostejšimi obolenji.
Na splošno zamisel cepljenja ljudi in živali proti kužnim boleznim sega mnogo let nazaj. Temelji na bazičnih raziskavah Pasteurja in Jennerja iz sredine 19. stoletja, ki sta prva razvila cepivo proti antraksu, steklini in črnim kozam. Tako so cepiva danes najpogostejša oblika zaščite ljudi in živali proti najnevarnejšim infekcijskim boleznim. Prav s cepljenjem sta medicina in veterina izkoreninili nekatere najsmrtonosnejše bolezni za ljudi in živali.
Osnovno načelo cepljenja je, da z vnosom neškodljivega antigena telo spodbudimo k imunskemu odgovoru, ki bo pozneje uničil povzročitelja bolezni, še preden bo ta lahko povzročil bolezen. Telo po prvem vnosu antigena najprej odgovori z večjo sintezo interferona, nato pa se začne tvorba specifičnih protiteles, tako imenovanih imunoglobulinov M in G. Po drugem vnosu cepiva se predvsem poveča količina IgG, ki predstavljajo začasno ali trajno zaščito pred določeno boleznijo.
Tabela 1: Prikaz nastanka protiteles glede na čas cepljenja in vpliv protiteles, ki jih mladič dobi iz materinega mleka.
Shema prikazuje vpliv mleka cepljene psice na proizvodnjo specifičnih protiteles v mladičku. Iz te je razvidno, da je treba mladiča necepljene matere prvič cepiti okoli 6. tedna, mladiča cepljene matere pa nekoliko pozneje, okoli 8. tedna starosti.
Pri proizvodnji cepiva je najpomembnejše zmanjšati patogenost povzročitelja ob hkratni ohranitvi njegove imunogenosti. Glede na obdelavo povzročitelja ločimo mrtve (inaktivirane) in žive (atenuirane) vakcine.
Mrtve vakcine pridobivajo z uničenjem virulentnosti povzročitelja, lahko pa tudi spremenijo antigene lastnosti in so zaradi tega manj uspešne. So dražje in varnejše.
Žive vakcine pridobivajo s pasažami različnih gostiteljev, s čimer jim zmanjšajo patogenost in hkrati ohranijo antigene lastnosti. So cenejše in izzivajo boljši imunski odgovor.
V zadnjem času se na trgu, zaradi zelo hitrega razvoja biotehnologije, pojavlja tretja skupina cepiv, tako imenovane rekombinantne oziroma DNA vakcine. Te delujejo na subcelularnem nivoju, so zelo varne, njihovo učinkovitost pa še testirajo. V prihodnosti bodo prav gotovo predstavljale pomembno prednost pri zaščiti družnih živali.
Da bi dosegli čim močnejši imunski odziv organizma na cepivo in s tem zaščito živali pred kužno boleznijo, moramo ob cepljenju psu odstraniti zajedavce, saj ti slabijo imunski sistem. V pričujočem sestavku se omejujem le na razlago odprave notranjih zajedavcev, seveda pa je prav tako pomembno tudi odpravljanje bolh (ki so vmesni gostitelji trakulje) in klopov (ki so prenašalci klopnih bolezni).
[members_only]
Tabela 2:
Odstranjevanje notranjih zajedavcev
Tabela 3:
Shema cepljenja psov
Pse cepimo v tritedenskih razmikih do približno 4. meseca starosti. Mladiče cepljenih mater cepimo prvič pri 6., necepljenih pa pri 8. tednih.
Proti leptospirozi, coronavirozi in boreliozi cepimo prvič šele po 9. tednu starosti, ker lahko prej nastopijo alergijske reakcije.
Mladiče, ki jih lastniki prvič pripeljejo v ordinacijo po 12. tednu starosti, cepimo drugič po približno treh tednih.
Steklino cepimo pri 4. mesecu starosti, nato pa še dvakrat v presledku enega leta. Po veljavni slovenski zakonodaji nato pse cepimo proti steklini na tri leta.
Večkratno cepljenje mladičev proti parvovirozi je obvezno. Priporočljivo je tudi četrto cepljenje z inaktivirano vakcino pri 6. mesecu starosti pri najdovzetnejših pasmah, kot so doberman, rotvajler, nemški ovčar in ameriški stafford terier, ali pa zadnje cepljenje z oslabljeno živo vakcino pri 16. tednu.
Enkratna aplikacija modificirane žive vakcine Bb na nosno sluznico zagotavlja vsaj polletno imunost. Lahko jo apliciramo že dva do tri tedne starim mladičem. Imunost nastane že po štirih dneh, zato je zelo primerna za mladiče z velikim tveganjem okužbe s kužnim kašljem.
Proti coronavirozi je priporočljivo cepiti vsaj dvakrat v razmiku treh tednov. Če žival še ni stara 12 tednov, je priporočljivo še dodatno cepljenje pri 16. tednih.
Večina avtorjev odsvetuje cepljenje psic med estrusom, brejostjo in laktacijo. Seveda pa to ne velja za cepivo proti virusu herpesa, s katerim cepimo psice sedem do deset dni po paritvi in 14 dni pred pričakovano kotitvijo. Le nekateri priporočajo uporabo inaktiviranih vakcin. Na trgu obstajajo naslednja mrtva cepiva CAV 2, CPV, L, CV, Bb, Ly, Ra, žal pa vsa niso na voljo tudi v Sloveniji.
Mladičev, ki iz kakršnegakoli razloga niso dobivali kolostruma, cepimo proti pasji kugi in adenovirusom prvič pri drugem do tretjem tednu starosti in nato vsake tri tedne do 12. tedna starosti. Pri 12. tednu nato dodamo še leptospiro in virus parainfluence, ponovimo pri 15. tednu in cepimo še steklino. Skupno cepimo torej petkrat.
Revakcinacija
Proizvajalci priporočajo revakcinacijo enkrat letno za vse bolezni, razen proti leptospirozi in Bordeteli bronchiseptici pri izpostavljenih psih, kjer priporočamo cepljenje na pol leta.
Do konca osemdesetih let je vladalo prepričanje, da je nedvomno koristna enkratna letna revakcinacija psov proti vsem pasjim nalezljivim boleznim (razen proti coronavirusni diarei in boreliozi, ker takrat cepivo še ni obstajalo). Z novejšimi raziskavami pa avtorji dokazujejo, da zaščita pred posameznimi povzročitelji traja različno dolgo (cepljenje proti virusu pasje kuge in parvoviroze zaščiti odraslega psa od pet do šest let, proti steklini tri leta, proti Bordetelli bronchiseptici, parainfluenci in leptospiri pa manj kot leto).
Ugotavljajo tudi, da se pojavlja vse več stranskih učinkov cepljenja, zlasti po večletnih rednih cepljenjih. Posledica tega je, da se vse bolj nagibamo k individualnemu cepljenju, ki je odvisno od sloga in kraja bivanja živali. Ker sta od tveganja okužbe odvisni izbira cepiva in pogostnost cepljenj, je nemogoče izdelati oziroma vpeljati neki univerzalni, standardni model vakcinacije.
Priporočena revakcinacija psov glede na slog življenja
Navade – Pogostnost revakcinacije
I.
Večino časa zunaj, prosto, nenadzorovano lovi, se potepa.
Letno: VPK, CAV, CPV, CPI, L, CV, Bb, Ly, Ra.
II.
Občasno zunaj, v stiku z neznanimi psi.
Letno: VPK, CAV, CPV, CPI, L, Bb, Ra.
Opcija: CV, Ly.
III.
Več psov pri vzreditelju, v pogostih stikih z znanimi psi (pri hranjenju, izpustu, na razstavah).
Letno: VPK, CAV, CPV, CPI, L, CV, Bb, Ra.
Ni potrebno: Ly.
IV.
En ali dva v gospodinjstvu, lahko pride v stik z neznanimi psi.
Na tri leta: VPK, CAV, CPV, Ra.
Opcija (letno): CPI, L, CV, Bb, Ly.
V.
Stanovanjski psi, ki nikoli ne pridejo v stik z drugimi psi.
Na tri leta: VPK, CAV, CPV, Ra.
Ni potrebno: CPI, L, CV, Bb, Ly.
Zapleti po cepljenju
Poznamo več vrst imunoloških in neimunoloških postvakcinalnih reakcij. Dobro je, da je lastnik z njimi seznanjen, da jih lažje in hitreje odkrije ter pravočasno poskrbi za ustrezno pomoč veterinarja.
Tabela 4:
Postvakcinalni zapleti pri psih
V katerih primerih rutinska vakcinacija psov ni upravičena?
Pri psih, ki so odreagirali z zgodnjim tipom alergijske reakcije – anafilaksa ali angioedem, uporabljamo le še žive vakcine. Pri psih, ki bolehajo za avtoimuno hemolitično anemijo ali avtoimuno trombocitopenijo, cepimo le enkrat na tri leta z inaktiviranimi vakcinami. Psov z imunogenim uveitisom, poliartritisom ali glomerulitisom cepimo na tri leta proti Ra. Psov z rakom ali terapiranih z imunosupresivnimi sredstvi cepimo le z mrtvimi vakcinami. Če kljub vsemu cepimo breje psice, vedno izberemo mrtvo vakcino.
Vzroki za neuspešno vakcinacijo
– Slab imunski odgovor psa
Cepljenje premladih psov zaradi interference z maternalnimi protitelesi (glej Tabelo 1).
Slaba imunost zaradi dolgotrajnega dajanja glukokortikoidov, citotoksičnih zdravil (kemoterapija) in po aplikaciji antiserumov.
Slabši imunski odziv zaradi starosti, brejosti ali stres, povišana ali prenizka telesna temperatura pri obolelih živalih, živalih v inkubaciji, shujšanosti in oslabelosti.
– Napake pri cepljenju
Nepravilno skladiščenje vakcine, nepravilno mešanje, inficirano cepivo.
Nepravilen vnos aplikacije cepiva, prekratki ali predolgi presledki med cepljenji.
Pravilen in dosledno izveden program cepljenja proti pasjim kužnim boleznim je prvi pogoj za zaščito živali pred nevarnimi, nalezljivimi in včasih celo smrtnimi boleznimi. Za zagotovitev ustrezne zaščite se posvetujte z izbranim veterinarjem!
[/members_only]
mag. Izidor Trstenjak, dr. vet. med.
Objavljeno v sedemnajsti številki revije Kužek
