Današnji tempo življenja je za večino ljudi prenaporen. Vsakdanje hitenje, stres, nezdrav slog življenja hitro postanejo vzrok za razne bolezni. Po drugi strani živimo v postmoderni družbi, kjer ljudje posvečajo več pozornosti zdravju in zdravemu slogu življenja, ozaveščanje o zdravem in pravilnem slogu življenja raste, kar vpliva na to, da se vse več ljudi odloči spremeniti svoj slog življenja, saj se je zavedanje, da je zdravje največja vrednota v življenju, zelo okrepilo.
Prav nič drugače ni z našimi štirinožnimi prijatelji. Medtem ko je naš vsakdanjik poln obveznosti, velikokrat pozabimo tudi na njihovo zdravje.
Kaj bi morali vedeti o našem ljubljenčku? Podobno kot pri človeku, ko naj bi poznali samega sebe, moramo poznati tudi potrebe našega psa. Seveda je odvisno od pasme, teže, velikosti, starosti, letnega časa in bivalnega okolja.
Glede na starost
Od tretjega do šestega meseca kužka hranite trikrat na dan, saj ima majhen želodec, ki bi težko sprejel prevelike obroke. Celodnevno količino hrane razdelite na tri obroke.
Ko majhne pasme psov dopolnijo eno leto, jih začnite hraniti enkrat na dan, velike pasme psov pa od 18. meseca starosti.
Psa lahko hranite dvakrat na dan vse življenje. To je priporočljivo za zelo ješče pse.
Pravilno hranjen pes ni predebel ali presuh. Koža je zdrava, dlaka svetleča, pes pa je živahen.
Preverjajte telesno pripravljenost psa. Pes stoji. Roke damo na njegova rebra in jih pogladimo. Če reber ne začutimo, jih prekriva debela plast maščobe – pes je predebel. Rebra so lahko otipljiva, prekrita z zelo malo maščobe – pes je v odlični telesni pripravljenosti. Rebra so vidna od daleč – pes je presuh.
Pri preverjanju telesne pripravljenosti upoštevajte pasemske razlike. Pri določenih pasmah psov so rebra izrazito vidna – nemški ovčarji, belgijski ovčarji, mali angleški hrti –, pri drugih reber ne smemo videti – zlati in labradorski prinašalci.
Psa hranimo (če se le da) ob istem času, na istem mestu, iz njegove sklede. Hranjenje poteka disciplinirano s preizkušanjem nagona čuvanja hrane. Psu ne dajemo priboljškov iz mize.
Merilo izkoristka oziroma kakovosti hrane sta velikost in vonj iztrebkov.
Pri visoko kakovostni hrani so iztrebki majhni, vonja skoraj ne opazimo. Blato je ravno prav trdo.
Pozorni bodite na količino vode, ki jo pes spije po obroku. Preveč soljena hrana uničuje ledvice.
Hranite izbrano znamko hrane. Pogoste menjave niso priporočljive. Hrano kupujte pri specializiranih prodajalcih, izogibajte se nakupom v živilskih trgovinah.
[members_only]
Glede na letni čas in bivališče
Pes, ki prebiva zunaj, potrebuje v zimskem času večjo količino hrane. Brikete namočite v vročo vodo dve uri pred hranjenjem. Hrana je toplejša in psa ogreje. Briketom lahko dodate žlico jedilnega sončničnega olja za nastajanje dodatnih maščobnih zalog za ogrevanje.
Psi, ki bivajo v ogrevanih prostorih, imajo pogosto težave s suho kužo in dlako. Z dodajanjem olja se tej nevšečnosti izognete. Pazite, da se zaradi dodanega olja pes ne bo poredil.
Preverjajte vodo. Pozimi ne sme zamrzniti.
Prednost briketirane hrane je v vsebnosti vseh sestavin, ki jih pes potrebuje skozi različna življenjska obdobja. Pri uporabi briketirane hrane se odsvetuje dodajanje vitaminskih ali mineralnih dodatkov (Vir: http://www.sola-psa.si/prehrana-psa).
V zadnjem času lahko zaznamo velik porast bioprehrane za živali in barf, ki je postal v svetu velik trend. Ni pa seveda samo trend, ampak velik korak v proizvodnji naravne hrane in nege. Velikokrat nam kdo reče, da hrani psa z zelo poceni hrano in da mu ne manjka popolnoma nič, vendar sčasoma pride do prebavnih motenj, zamašenih žlez in podobnih težav. Kot že omenjeno, je to odvisno od vsakega psa in pogojev njegovega življenja.
S hrano velikokrat pripomoremo do raznih alergij in bolezni našega psa. Ker je naša odgovornost poskrbeti zanj čim bolj dobro, mu moramo nuditi le najboljše zanj.
Pogosto slišimo izraz barf (angl. bones and raw food (prevod: kosti in surova hrana).
Nosilec te metode je avstralski veterinar Ian Billinghurst, ki je bral angleške in ameriške veterinarske revije ter pri tem naletel na podobne hude težave z zdravjem psov in mačk, ki so se pojavile in sovpadale s pojavom masovne proizvodnje in prodaje umetne hrane (konzerv, briketov), ki je zavladala v ZDA v petdesetih letih, Avstraliji v šestdesetih, Sloveniji pa v devetdesetih. Po objavi njegove zgodovinske knjige Give your dog a bone se je večina Avstralcev vrnila nazaj k surovi in kuhani hrani, pripravljeni doma – in zdravstvene težave so izginile.
Billinghurst je sprva sam hranil svoje pse s komercialno prehrano dve leti in kot dober veterinar je samo zgrožen opazoval razvoj: kožnih težav, tekočih oči, srbeče kože, ranic, ušesnih infekcij, težave z analnimi vrečkami, smrdeč kožuh in blato, slab zadah, težave z dlesnimi in zobmi, črevesne zajedavce, težave s kostmi in displazije ter težave pri reprodukciji. Kakor hitro se je vrnil nazaj na surovo prehrano, se je zdravje njegovih psov drastično izboljšalo. Po tem dogodku je razvil svojo barf filozofijo in odšel z njo na predavateljsko turnejo po vsem svetu (zanesljivo ga ni sponzorirala nobena tovarna pasje prehrane). Tudi on pravi, da je prababica te »naravne filozofije« Američanka Juliette de Bairacli Levy, ki je kot prvoborka nasprotovala komercialni prehrani, imela je zelo zdrave in uspešne pse, prav tako je napisala veliko knjig in člankov o svoji naravni filozofiji, kjer poudarja nujo hranjenja z različnimi in surovimi hranami, kot so surovo meso, surove kosti, surovo kozje mleko, surove ribe, surova jajca, različno sadje in zelenjava, oreški in naravna olja. Njeni psi so dosegli številne šampionate in bili svetovno znani.
Kot pravi Sirtaki, če pobrskamo po internetu, smo lahko začudeni, kako močno gibanje je to po vsem svetu.
Zaradi okoliščin, sloga življenja in subjektivnih prepričanj si tega ne moremo privoščiti vsi, zato se velikokrat obrnemo na bioprehrano za živali, ki jo lahko v tem času tako rekoč zasledimo povsod. Beljakovine, maščobe, ogljikovi hidrati, minerali, vitamini in antioksidanti, pridobljeni iz naravne pridelave, našemu psu nudijo vse, kar nujno potrebuje za zdravo in kakovostno življenje.
Druge hranilne snovi, ki so zaradi svojih posebnih lastnosti omenjene posebej in so nujno potrebne v prehrani psov:
– hondroitin sulfat deluje kot zaščitno sredstvo sklepnega hrustanca ter zaustavlja delovanje encimov, ki razgrajujejo hrustanec;
– glukozamin hidroklorid deluje kot gradbeni material sklepnega hrustanca;
– taurin je nujno potreben za normalno delovanje možganov, srca in očesne mrežnice;
– L-karnitin pospešuje izgorevanje maščob v energijo, zmanjšuje nalaganje maščobe, pospešuje nalaganje beljakovin v tkivu ter krepi rast mišic. Pomemben je za normalno delovanje srca, jeter in skeletnih mišic.
Zelo pomembne pa so tudi vlaknine, ki jih je v bioprehrani več kot v preostali predelani prehrani. Večinoma so prisotne v rastlinski prehrani, pomembne pa so zato, ker nudijo pravilno in urejeno prebavo ter preprečijo zaprtje.
Za naše živali poskrbimo čim bolje in jim ponudimo le najboljše za njih. Kajti če bi živali izbirale same, bi izbrale naravno.
[/members_only]
Dejan Koren
Objavljeno v štirinajsti številki revije Kužek
