Nakupa malih živali, naših ljubljencev – psov in drugih živali se lastniki zelo veselijo, saj so mladiči sprva zelo igrivi in nedolžno razposajeni. Zelo hitro pride do socialnih vezi med lastniki in njihovimi živalmi, in ta odnos je eden najbolj hvaležnih odnosov v življenju. Lastniki se danes tega zelo zavedajo in v želji k izboljšanju tega odnosa iščejo čim več informacij, ki bi jim pri tem pomagale. Tu se najprej obrnejo na vzreditelja in po prihodu živali v njihovo družino na svojega veterinarja, kasneje pri socializaciji pa jim pomagajo tudi inštruktorji v pasji mali šoli. V želji k izboljšanju odnosa med psom in lastnikom ter zagotovitvi dolgega in zdravega življenja svojih ljubljencev pa vsekakor pripomore razumevanje bioloških potreb in nege psa ter zagotavljanje zdravstvenega varstva živali.
Veterinarji opažamo, da lastniki pri negi živali še vedno posvečajo premalo pozornosti ustni higieni njihove živali. Dobra ustna higiena, ki jo izvaja lastnik živali, je tudi predpogoj dobre kakovosti in dolge dobe življenja njihove živali.
Pregled ustne votline je obvezni del kliničnega pregleda živali, ki ga opravi veterinar že pri prvem obisku mlade živali. Takšen klinični pregled ustne votline sestavljajo ocena splošnega zdravstvenega stanja, kjer lahko odkrijemo znake resnih sistemskih obolenj. Pri pregledu glave se oceni simetrija skeleta, bolezni obrazno-čeljustnega predela kože, funkcioniranje čeljustnega sklepa, pregled oči, ustnic in vseh področnih bezgavk ter slinskih žlez, pregled raznih oteklin, mehkih ali trdih tkiv, smrad in ocena ugriza. Nato sledi pregled ustne votline, ki je sestavljen iz dveh stopenj: začetnega pregleda – žival pregledamo v ambulanti brez pomiritve ali v času pomiritve, in končnega pregleda – po opravljenem posegu pregledamo in posredujemo nadaljnja navodila lastniku.
Obzobno tkivo tvorijo dlesen, pozobnica, cement in alveolarna kost. Vsi skupaj sestavljajo obešalni aparat ali parodoncij zoba. Bolezen, ki prizadene obzobno tkivo, se imenuje paradontalna bolezen. Glavni povzročitelj vnetja obzobnih tkiv so bakterije v mehkih zobnih oblogah, ki jo imenujemo plak. Le-ta je rumeno-siva obloga in je prilepljena na površino zob in ustne sluznice. Vnetje se z nabiranjem oblog iz dlesni širi v preostala obzobna tkiva, kar lahko vodi v izgubo zob. Glede na lego plaka ločimo supragingivalni (nad dlesnijo) in subgingivalni plak (pod dlesnijo). Vnetju dlesni in paradontozi so podvrženi pacienti z zmanjšanim imunskim odgovorom in/ali vnetjem ustne votline zaradi sistemskih bolezni (uremia, diabetes, kronična odpoved jeter, okužba s calici virusom, FelV, FIV in drugo). [members_only]
Vnetje dlesni oziroma gingivitis je prvi stadij paradontalne bolezni. Obstaja lahko mnogo let, predno preide v vnetje preostalih obzobnih tkiv – parodontalno bolezen – periodontitis. Ko pride do vnetja gingive, le-ta postane otekla, edematozna in rdeča, količina gingivalne tekočine v gingivalnem žepu pa se poveča. Pri napredovanem gingivitisu se začne nabirati subgingivalni plak, vidimo tudi zobni kamen. Z dobro ustno higieno in s profesionalno odstranitvijo plaka in zobnega kamna se gingivitis lahko popolnoma pozdravi, medtem ko se pri paradontalni bolezni preprečuje le napredovanje bolezni. Zanjo je značilen nastanek periodontalnega žepa, resorbcija alveolarne kosti, razgaljenost zobnih korenin in vnetje. Plak je lokalni dejavnik, ki povzroči vnetje obzobnih tkiv. Najpogosteje se periodontitis ugotavlja na zgornji čeljusti pri manjših pasmah starejših psov. Pri napredovani bolezni je najprej potrebna temeljita terapija v veterinarski stomatološki ambulanti, da se odstranijo zobni kamen, supragingivalni in subgingivalni zobni plak, opravijo se subgingivalno čiščenje in spiranje, poliranje in spiranje z 0,12-odstotno raztopino klorheksidina. Če je gingivalni žep globlji, kot je normalno (1–4 milimetre za pse, za mačke 1 milimeter), se opravi tudi kirurška terapija: gingivoplastika, kiretaža dlesni in drugo. Pri tem je potreben dvojni obisk v ambulanti zaradi dolgotrajne terapije. Čez 7–14 dni je potrebna kontrola terapije v ambulanti.
Dokazano je, da je 25 odstotkov prisotnosti srčnih šumov pri starejših (geriatričnih) stomatoloških pacientih. Pri takšnih pacientih je pomemben temeljit pregled srca, rentgen prsnega koša in tudi hematološke in biokemijske preiskave krvi pred samim stomatološkim posegom.
Pri gingivitisu – vnetju dlesni lastnik najprej opazi vnetje dlesni, na pregledu dlesen zakrvavi in lahko se pojavi brstenje dlesni. Pri paradontalni bolezni pa se pojavi izrazito gnojen zadah iz gobca ter majavost in izpadanje zob. Psi tudi krvavijo iz gobca.
Preventiva paradontalne bolezni je najbolj uspešna, če se lastnika živali dobro poduči o resnosti bolezni in o temeljitem izvajanju domače ustne higiene vsak dan.
Najlažje je to opraviti že pri prvem rednem cepljenju mladiča proti kužnim boleznim, saj se mladič hitro navadi na redno čiščenje. Pri starejših živalih pa sta potrebni potrpežljivost in vztrajnost lastnika ter žival počasi navajati na vsakodnevno umivanje zob. Najprej začnemo ščetkati sprednje zobe – sekalce in grabilce, pri tem pa s palcem in kazalcem druge roke držimo gobec zaprt. Ko se žival po nekaj dneh navadi ščetkanja, začnemo postopoma z umivanjem preostalih zob v ustni votlini, nato predmeljake in kasneje meljake na lični strani. Šele nato, ko žival sprejme vsak dan ščetkanje z zobno pasto, začnemo ščetkati tudi po nebni in jezični strani zob.
Bakterijska populacija se zmanjša s spiranjem ustne votline z raztopino klorheksidina. Pri tem se uporablja tudi antibiotična terapija, še posebej pred paradontalnim zdravljenjem, da se preprečijo škodljive posledice bakteriemije pri imunodeficientnih pacientih kot tudi pri pacientih s srčnim popuščanjem, z ledvičnimi ali jeternimi boleznimi ali z diabetičnimi pacienti.
Takoj po profesionalnem čiščenju v veterinarski stomatološki ambulanti se doma priporoča nadaljnja antibiotična terapija vsaj 5–7 dni (ki jo predpiše veterinar) in izpiranje ustne votline z raztopino klorheksidina ter nato čez nekaj dni ščetkanje z gelom oziroma s pasto. Klorheksidin učinkuje protimikrobno, saj poškoduje bakterijsko celično steno ter se veže na mesta, kjer se vežejo glikoproteini iz sline in na njih bakterije ter preprečuje nastanek plaka. Lepljivi gel se prilepi na dlesni in preprečuje, da bi ga živali pogoltnile ali izpljunile in tako podaljša delovanje klorheksidina za več ur. Pri tem pride do rjave obarvanosti zob, ki jo mehanično ščetkanje ne odstrani, ki se sčasoma razbarva zaradi vpliva organskega materiala.
Številne študije veterinarskih stomatologov kažejo, da je še vedno najboljša preventiva nastanka mehkih zobnih oblog redno čiščenje z veterinarsko zobno ščetko ali naprstnikom (mehka otroška najlonska ščetka je tudi v redu) vsak dan! Ščetko se položi pod kotom 45° na površino sklenine zoba in se začne ščetkati krožno od sklenine proti dlesni in nato proti sklenini. Vsako stran ustne votline se ščetka približno 30 sekund.
Za čiščenje se uporablja posebna zobna pasta, prirejena za pse in muce različnega okusa, ki jo žival lahko požre: okus po perutnini, sladkarijah ali pepermintu (CET pasta).
Lastnikom živali svetujemo, da ne uporabljajo humanih zobnih past ali sode bikarbone ali kuhinjske soli, ker jih njihov ljubljenec pogoltne. Presežek natrija, ki se s tem doseže, pa lahko občutno vpliva na srčno-žilni sistem. Ne uporabljajte fluorovih preparatov, ker so zelo strupeni za vašega ljubljenca. Humane zobne paste se močno penijo, kar pa pri mesojedih negativno vpliva na želodec (močno draži želodčno sluznico) in prebavo. Razni dodatki – dentalne palčke in umetne kosti, geli in oralne raztopine za spiranje ustne votline samo pomagajo pri vzdrževanju dobre ustne higiene in se jih priporoča kot podporo pri preventivi paradontalne bolezni.
[/members_only]Tomaž Pust, dr. vet. med.
Objavljeno v tretji številki revije Kužek
