Redke barve znotraj določenih pasem postajajo vse bolj zaskrbljujoč in naraščajoč trend. Ta modni krik ni nič novega, a dobiva zalet in lahko pomeni zaton nekaterih pasem zaradi nevednosti oz. ignorance tako vzrediteljev kot lastnikov oz. kupcev.
Registrirane kinološke organizacije ne dovoljujejo nekaterih barv pri določenih pasmah. Mnogokrat so določene vrste obarvanosti pri nekaterih pasma redke z dobrim razlogom. Za seboj namreč lahko potegnejo resne zdravstvene težave za psa.
To pa ne zato, ker bi bile nove ali s skritega gena, ki se je nenadoma pojavil, ampak zato, ker dokazano na tak ali drugačen način škodijo pasmi.
Tako, denimo, pri francoskih buldogih popolnoma beli ali črni psi brez sledov tigraste nosijo gen za gluhoto in imajo lahko modrooke mladiče z očesnimi težavami. Jetrna in čokoladna barva, ki ju pogosto videvamo pri labradorcih, ki zaradi tega nimajo težav, lahko pri francoskih buldogih vodi do rumenookih psov z zgodnjo slepoto in juvenilno očesno mreno. Prav tako ima nepravilna vzreja lahko hude posledice pri forsiranju parjenj marmorinano obarvanih psov, ki so moderni pri nekaterih pasmah. Noben lastnik se ne želi spopadati s hudimi zdravstvenimi težavami pri svojem psu. Te ne bi smele prizadejati nedolžnih živali le zato, ker rejci želijo prodati živali kratkotrajno moderne barve ali, ker ljudje želijo mladiča zanimivega izgleda. Dober vzreditelj ne bo nikdar tvegal zdravja psa, dober lastnik pa je odgovoren, da se pouči o pasmi, ki ga zanima. Pomembno je vedeti, da se ista barva pri različnih pasmah izraža na drugačne načine, zato ima pes iste barve neke pasme lahko težave, pri drugi pasmi pa je ta barva običajna in ne prinaša zdravstvenih tveganj. Poglejmo si nekatere barve, ki lahko ob neustrezni genetski kombinaciji, zaradi katere so nastale, pomenijo težave za psa.
Dvojno marmorirana (angl. double merle):
Homozigotni oz. dvojno-marmorirani psi so psi z dvema kopijama gena za marmorirano barvo dlake. To lahko ovira tvorjenje pigmenta, zato imajo taki psi po večjih površinah telesa malo ali nič pigmenta v dlaki in koži. Ta pa je na določenih predelih nujno potreben, zato njegovo pomanjkanje lahko vodi do težav.
Gen za marmorirano dlako, če gre za homozigote, lahko povzroči tudi deformacije oči, denimo neenakomerno oblikovane ali zamaknjene zenice, nenormalno majhne oči (mikroftalmija) idr. manj vidne težave, ki povzročajo slepoto in slabovidnost.
Bela barva:
Psi z veliko bele barve zaradi homozigotnega alela za lisastost kot npr. bulterierji, bokserji in dalmatinci, imajo prav tako lahko nekaj enakih težav kot dvojno-marmorirani psi, še posebej gluhost. Slednjo povzroča pomanjkanje pigmenta v določenih delih notranjega ušesa in je lahko unilateralna (le na eno uho) ali bilateralna (na obe ušesi). Pogosta je trditev, da so psi z belimi ušesi vedno gluhi, vendar pigment oz. pomanjkanje le-tega na zuinanjem sluhovodu še ni pokazatelj gluhosti. Torej je tudi pes z obarvanimi ušesi lahko gluh in obratno.
Pomanjkanje pigmenta kjerkoli na koži lahko povzroča povečano občutljivost na sonce, sploh na bolj izpostavljenih delih, kot so uhlji ali nos.
[members_only]
»Zbledele« barve:
Obstaja splošno prepričanje, da so psi »zbledelih« barv (npr. modri in trobarvni pri nekaterih pasmah) nekako naravno bolehni, kar pa ni nujno res. Kot pri večini izraženih recesivnih lasrtnosti je alel za zbledelo barvo na nek način »okvarjen«, vendar gre le za okvaro sposobnosti tvorjenja melanina enakomerno po celi dolžini dlake. Ta neenakomernost povzroča zbledel videz. To ne vpliva na splošno zdravje psa, le na barvo. Verjetno ima to prepričanje korenina v tem, da taki psi večkrat razvijejo težave s kožo, natančneje alopecijo zbledelih barv, ki je genetska bolezen, ki pa se kaže le pri nekaterih psih modre in izabela barve. Vsaka barva lahko nosi gen za to bolezen, ki povzroča garjav videz, izgubo dlake, idr. Kožne težave, vendar zbolijo le psi teh dveh omenjenih barv. Bolezen bi teoretično lahko izkoreninili s premišljeno vzrejo v večini linij s pomočjo genskih testov. Podoba težava se, čeprav redko, pojavlja pri črnih in jetrnih psih in ji rečemo folikularna displazija črne barve. Vpliva le na dlake črne ali jetrne barve, ostale pa ostanejo neprizadete. Težave je zelo redka in zato pogosto ostane nediagnosticirana. Izgleda denimo tako, da bel pes s črno liso na mestu te lise ostane brez dlake. Stanje sicer ni ozdravljivo, vendar navadno ni niti škodljivo, saj psu ne povzroča srbenja ali bolečine.
Ledvične težave pri dalmatincih:
Gensko določilo, ki pri dalmatinsih povzročijo značilen pikast vzorec na dlaki, verjetno povzroča tudi težave z ledvicami, ki prizadenejo velik del predstavnikov te pasme. Ta gen povzroča nepravilnosti na sečilih, zaradi katerih žival izloča sečno kislino namesto snovi, ki jo izloča večina sesalcev – alantoina. Visoka koncentracija sečne kisline vodi do tvorjenja ledvičnih kamnov. Zanimivo je, da so ljudje še ena izjema med sesalci, ki prav tako izločajo sečno kislino.
Sindrom sivih škotskih ovčarjev:
Poznana tudi kot ciklična nevropenija, je avtoimuna bolezen, ki povzroča skrajen upad števila belih krvničk, kar povzroči povečano možnost okužb. Prizadeti psi so bledo sive barve, genetsko pa to ni »zbledela« barva. Načeloma so manjši in šibkejši od ostalih mladičev v leglu in redko živijo dolgo. Gre za recesiven gen in njegovi prenašalci ne zbolijo. Ta alel je najpogostejši pri škotskih ovčarjih. Za to bolezen so na voljo genski testi.
[/members_only]
Katja Pavlič
