Dubravica. Zavetišče z veliko začetnico, ki je blizu glavnega mesta Hrvaške. To je zavetišče, kjer si kot prostovoljec še kako zaželen in toplo sprejet. Zavetišče, kjer so kužki vsakodnevno pocrkljani in ljubljeni. Zavetišče, v katerem so nekateri kužki tudi po več let, dokler zanje ne najdejo primernega doma oziroma dokler ne umrejo. Po navadi od žalosti, ker se zanj žal ni našel primeren posvojitelj. V živo se spomnim Simbyja. V azil je prišel kot lastniški pes iz meni neznanega razloga. Možno, da so se ga naveličali, možno, da je bil prestar zanje ali pa niso bili več finančno zmožni, da bi ga imeli … Kdo bi vedel. Simby je v enem letu tako nazadoval in shiral, ker ni več hotel jesti, da ga je bila sama kost in koža. Od globoke žalosti vase ni spravil niti grižljaja. Čakal je svojega človeka, ki pa žal ponj ni nikdar več prišel. Tudi nihče od tistih, ki so iskali kužka, se ni zanimal zanj. Starejše kužke na žalost malokdo posvoji. Po navadi dobijo priložnost mladički, mladi kužki ali pa kužki manjše rasti.
Dubravica pa je tudi zavetišče, v katerega se kužki po sprehodu s prostovoljci radi vračajo. Pravzaprav si želijo nazaj v svoj boks, kar je v drugih zavetiščih velikokrat prava redkost. Tukaj vsak kužek dobi svoje ime (in ni le številka) in veterinarsko oskrbo, kot mu pripada. Iščejo jim najboljši možni dom in najboljše možne posvojitelje. So »no kill« zavetišče, kar pomeni, da pri njih ne evtanazirajo živali. Tudi najtežjim primerom (agresivni psi, zelo bolni) dajo upanje in vso svojo pomoč. Sodelujejo tudi z drugimi državami, največ s Švico, Avstrijo, Nemčijo in seveda Slovenijo.
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
Suzana Habot
Objavljeno v šestnajsti številki revije Kužek
