Psi so karnivori, kar pomeni, da pretežni del njihove prehrane predstavlja meso drugih živali. V naravi njihovih prednikov in sorodnih vrst ne bi zalotili pri malicanju žit, trav in drugih hranil rastlinskega izvora. Edini način, da so pasji predniki zaužili rastlinska hranila, je bil posredno, z zaužitjem celotnega plena, skupaj z želodcem in njegovo vsebino. O tem, da so psi naravni karnivori pa vsekakor najbolje pričajo struktura lobanje in njihovo zobovje.
[members_only]
Če si od blizu pogledamo pasje zobovje, lahko opazimo, da se zapira v škarjast ugriz. Psi imajo tako kot njihovi predniki močno, špičasto zobovje, ki je ustvarjeno za trganje in drobljenje hrane, nasprotno od rastlinojedih in vsejedih živali, katerih široki, ploski zobje so ustvarjeni za mletje trav, listov in drugih rastlinskih delcev. Njihova čeljust se premika izključno gor in dol, ne pa tudi levo in desno kot pri vsejedcih in rastlinojedcih, kar onemogoča mletje hrane. Čeprav psom danes lahko ponudimo žitarice v obliki briketirane hrane, ki je prilagojena pasjemu načinu uživanja hrane, pa to ne pomeni, da žita spadajo na pasji jedilnik. Kljub dokazom, da psi lahko preživijo tudi s prehrano, ki ne temelji zgolj na mesu, to pač ne pomeni nujno, da je takšna prehrana zanje dobra, zdrava ali ustrezna. Čeprav so se skozi čas prilagodili na bolj raznoliko prehrano, pa psi levji delež svojih prehranskih potreb še vedno zadovoljujejo z mesom, le majhen del njihovih potreb pa lahko zadovolji tudi uživanje sadja in zelenjave. Beljakovine so temeljni gradniki, ki jih psi nujno potrebujejo za zdrav razvoj in ohranjanje vitalnosti.
Žitarice na drugi strani pa v pasjo prehrano ne spadajo iz številnih vzrokov. Če odštejemo dejstvo, da se na njihovem jedilniku niso znašle naravno, temveč predvsem zato, ker so poceni vir energije, pa je tisto, kar žitarice naredi tako zelo nezaželene v pasji prehrani predvsem njihova težka prebavljivost. Žita, kot sta koruza in pšenica, so izredno težko prebavljiva in zato psom povzročajo številne težave, od prebavnih netoleranc do kožnih alergij. Razlog, zakaj jih psi tako težko prebavijo, pa zopet leži v njihovi biologiji – psi enostavno nimajo encima za prebavo žit.
Kot omenjeno že poprej, se žita v industrijsko pripravljeni pasji hrani, ki jo danes večina skrbnikov kupuje svojim psom, niso znašla zato, ker bi najbolje zadovoljila njihove prehranske potrebe, ker bi bila zdrava ali iz kakšnega drugega pozitivnega vzroka. Žita so se na pasjem meniju znašla izključno zaradi dejstva, da so cenejša od mesa. Z dodajanjem žit industrijsko pridelani hrani tako proizvajalci dosežejo najvišji energijski izkoristek in dobiček. Žal prepogosto v škodo živali.
Prehrana grain free psa, ki temelji predvsem na mesu in zelenjavi, psu zagotavlja najustreznejši vir energije. Gluten, ki ga vsebuje večina žit, lahko namreč tudi pri psih povzroči prebavne in druge težave. Hrana, ki ne vsebuje žit, posledično vsebuje tudi večji delež mesa in lahko prebavljivih živalskih maščob. To pa seveda ne pomeni, da prehrana grain free ne vsebuje ogljikovih hidratov. Ogljikovi hidrati so za pse pomemben vir energije, zato hrane brez žit običajno vsebujejo druge, alternativne vire ogljikovih hidratov, najpogosteje zelenjavne, kot sta krompir ali sladki krompir. Pri sestavljanju pasje prehrane je najpomembneje, da psu zagotavlja uravnotežena količina pravih hranil. V preteklosti so pasji predniki vsa potrebna hranila dobili z zaužitjem cele živali, danes, ko njihovo prehrano sestavlja prečiščeno in skrbno izbrano meso, pa moramo za zadovoljitev vseh pasjih prehranskih potreb njihovi hrani dodajati tudi rastlinske vire.
Če tudi pri vašem psu opažate redko blato, napenjanje, zaprtje, alergije, hiperaktivnost ali utrujenost, ki jih ne more pojasniti noben drug zdravstveni vzrok, se posvetujte z izbranim veterinarjem in poskusite z zamenjavo prehrane za takšno, ki ne vsebuje žit. Čeprav so nekateri psi tako prilagojeni, da povsem dobro prenašajo tudi prehrano, ki vsebuje žita, pa za veliko število psov, ki imajo prej omenjene težave, hrana grain free predstavlja najboljšo rešitev.
[/members_only]
Maja Kalaš
Objavljeno v enaindvajseti številki revije Kužek
