Vsi vemo, da psi potrebujejo gibanje. Nekateri ga zahtevajo pravzaprav ves čas, drugi pa se zadovoljijo z enim sprehodom na dan. Če si tudi sami radi delček dneva odtrgate za šport, je to odlična priložnost za druženje z vašim psom. Raznovrstni športi, kot so tek, rolanje ali kolesarjenje, niso nujno dejavnosti, ob katerih mora vaš pes ostati doma. Vendar ne prehitevajte in počakajte, da kosmatinec zraste. Prevelika fizična obremenitev v prvem letu psa lahko pripelje do poškodb sklepov in kosti, ki v tem času še rastejo in še niso pripravljeni na hude napore, zato jih v to ne silimo. Prav tako moramo biti pozorni na zmožnosti psa, ko je že v letih, ter se jim prilagoditi.
Pri vseh športnih dejavnosti velja, da moramo tako kot zase poskrbeti tudi za psa. Nekatere pasme (chow chow ali husky) zelo slabo prenašajo vročino, zato se pred vsakim izletom prepričajte, ali je vreme zanj primerno. Navadno so temperature nad 20 stopinj Celzija že kar visoke za pasje kožuhe, zato bodite poleti prizanesljivejši z gibanjem po soncu in izbirajte poti po gozdu ali senci ali pa se odpravite v zgodnjih jutranjih urah pred pripeko. Pozimi večina psov neizmerno uživa v osvežujočih temperaturah, zato boste morali za šport zunaj bolj prepričati sebe, da se izkopljete iz toplega kavča, kot njega. Izjema so kratkodlaki psi, ki jih hitro začne zebsti, saj nimajo izolacijske dlake, ki bi jih grela. V tem primeru privoščite hrtom, čivavam in podobnim golim ali kratkodlakim psom kakšen plašček.
S sabo nujno vzemite tudi vodo za psa. Ta je namreč prav tako, če ne še bolj, žejen med športom kot vi, še posebej ob toplih dneh. Povprečen pes, ki tehta 35 kilogramov, popije dva litra vode na dan. Velja izračun, da pes popije približno 60 mililitrov na kilogram svoje teže. Tudi hranjenje ni priporočljivo manj kot dve uri pred dejavnostjo, saj poln želodec lahko predstavlja nevarnost zasuka želodca, kar je usodno za psa. Še posebej ta nevarnost preži na večje pse, kot so bernardinci, zlati prinašalci, doge ali nemški ovčarji. Pri teh pasmah bodite pozorni tudi na displazijo kolkov, za katero pogosto trpijo, kar omejuje njihove zmožnosti.
Ne pozabite tudi na počitke, ki morajo biti primerni pasji kondiciji. Pustite, da pes narekuje tempo in ga ne potiskajte prek njegovih meja, vseeno pa ne podpirajte lenobnega poležavanja med dejavnostjo. Psi si telo spočijejo veliko hitreje kot mi, zato se lahko zgodi, da se jim enostavno ne ljubi več. V teh primerih si lahko pomagate s priboljški in vztrajnostjo, da dokončata začeto. Za vsak primer imejte na začetkih skupnega gibanja po daljših turah s sabo še telefon, če se pes dokončno odloči, da se strinja samo še s prevozom domov. Da se temu izognete, privajajte psa na pohode in tek postopoma ter začnite z manjšimi razdaljami – tako si bo počasi nabral kondicijo in vztrajnost, vi pa ne boste obsedeli z njim v prijetni senci sredi gozda.
[members_only]
Sprehodi
Prva dejavnost, ki se nam porodi ob izbiri gibanja za psa in lastnika, je sprehod. Vse pasme potrebujejo vsaj en sprehod na dan, da se razgibajo, pospešijo prebavo, utrdijo mišice in preprečijo prekomerno težo. Pravzaprav iz enakih razlogov gibanje potrebujemo tudi ljudje, zato lahko lastniki psov to potrebo združijo skupaj s pasjo. Štirinožnega prijatelja skoraj nič ne razveseli bolj kot pogled na lastnika, ki si obuva čevlje in pripravlja povodec za sprehod.
Izbor terena za sprehod je odvisen od vremena, vaše želje po dolžini in pripravljenosti psa. Najlažje se je ob vsakem vremenu sprehajati po urejenih in osvetljenih pločnikih, kjer si ne umažemo čevljev in se ne utrudimo preveč, vendar je treba paziti na občutljivost pasjih blazinic. Pasje tačke so zelo občutljive na sol, ki se pojavlja na cestah pozimi, in tudi na previsoko temperaturo asfalta ob poletnih dneh. Če je vaš pes navajen na sprehode po travi in gozdu, je zanj asfalt lahko zelo groba podlaga. Vsekakor tudi ob tako običajnem sprehodu pozornost ni odveč, tačkam pa dodatna nega tudi ne bo škodila: po sprehodu mu splaknite blazinice s čisto vodo. Če je vaš pes zelo občutljiv na posip in nimate možnosti sprehoda po gozdu, mu lahko kupite ščitnike za tačke, ki so kot copatki in ščitijo občutljive blazinice. V tem primeru bodite potrpežljivi z navajanjem nanje – pes kar naenkrat izgubi odličen otip tal in se mora prilagoditi na zmanjšano občutljivost. Obstajajo tudi mazila, ki ščitijo kožo in jo pomagajo obnavljati, če se na copatke nikakor ne more navaditi.
Če niste preveč navdušeni nad športnimi dejavnostmi in si raje privoščite umirjen sprehod s kosmatincem, so za vas primernejši nekateri manjši psi. Francoski buldog je pasma, ki se rada sprehaja, še rajši pa skupaj z vami poležava v udobnem naslanjaču in se crklja. Tudi pekinez bo zadovoljen z manjšimi sprehodi, veliko dejavnosti pa ne potrebujejo tudi mopsi, kitajski goli psi, shih-tzuji, čivave. Prav tako so s sprehodom na dan zadovoljni chow chowi, ki ne marajo pretirane dejavnosti, pa tudi bernardinci se postavijo na stran zmerne dejavnosti.
Pohodništvo
Kdor si lahko vzame več časa za sprehajanje psa in želi dan aktivneje izkoristiti, se lahko z njim odpravi v hribe. Vendar pozor! Čeprav so psi vedno polni energije in tekajo vsepovprek, še ne pomeni, da že prvi dan zmorejo naporne pohode v hrib. Kakor tudi vi ne morete takoj, ko se odločite, priti na vrh dvatisočaka, tudi marsikateri pes ne more, če ni navajen na daljše vzpone. Psa navajajte postopno, za začetek si izberite manjši vzpon, nato pa se počasi povzpnite na višje gore. Ne pozabite na vodo zanj in upoštevajte tudi njegove želje po počitku, saj veste, da ima vsak svoj tempo. Če ste lastnik lovskega psa ali kakšnega terierja, bodite previdni, saj ga nagon lahko hitro odnese na drugo stran hriba za opaženo živaljo. Nagoni za lov so tudi gensko pogojeni. Če so bili starši psa lovski psi, bo imel tudi mladič večji nagon in nasprotno. Skrbi za pobeg se lahko izognete s tem, da psa pripnete. Tudi, če je vaš pes ubogljiv in se prosto sprehaja ob poti, ga imejte vedno na očeh in ga pridržite pri sebi, kadar se srečujete z drugimi lastniki kosmatincev. Nikoli namreč ne morete zagotovo vedeti, kakšen odnos se bo vzpostavil med njima – niso vsi psi navdušeni nad prijateljskim ovohavanjem, zato ne pozabite: tudi če poznate svojega štirinožca in mu popolnoma zaupate, ne poznate psov drugih pohodnikov, zato se konfliktom najlažje izognete na ta način, da jih zadržite na varni razdalji.
Hoja v hribe je tako kot sprehodi primerna za vse pse, je pa priporočljivo, da se pred napornejšimi turami pozanimate o poteku poti. Kakšne manj gibčne pasme imajo lahko težave na raznih prelazih ali pa se bojijo prestopiti brvi. Manjši in močnejši psi, še posebej brahiocefalične pasme (tiste, s sploščenim smrčkom), kot na primer buldogi ali mopsi, se po navadi tudi hitreje utrudijo. Prilagodite torej izbrano pot in tempo glede na kondicijo in lastnosti svojega psa.
Tek
Pridni tekači se pogosto znajdejo v dilemi, ali vzeti psa s seboj teči ali ne. Mogoče ste enkrat poskusili, pa vam je bil pes prej v oviro kot v družbo. Tako kot za druge navade tudi za tek z vami potrebuje urjenje. Treba ga je naučiti ubogljivosti, da ne zaostaja predaleč, ne skače drugim tekačem pod noge in ne vleče. Očitno pse na tek lahko odlično navadimo, saj je tek s psom dobil prav svoje ime: canicross. Zanj obstaja posebni pašček, katerega prvi konec si privežete okoli pasu, drugega pa kot oprsnico nataknete psu. Vmes je raztegljiva in ne predolga vrv, ki omogoča, da se vi in pes gibljeta po svoje ter ne ovirata drug drugega, vseeno pa se ne moreta preveč oddaljiti. Lahko pa nastane težava, če pes vleče ali zaostaja. Veliki in težki psi premorejo veliko več moči, zato ne bi zaupala občutku, da boste psa lahko zadržali, ker je na vas privezan. Prav nasprotno, mišičasti rotvajler vas bo, če ga ne boste »na kratko« držali na vrvici, potegnil za sabo, kar se lahko konča z grdim padcem. Med tekom se naše telo potopi v ponavljajoče se gibanje, zato se ne more dovolj hitro odzvati na nenaden poteg. Zato je pomembno, da psa naučite teči poleg vas in mu ne pustite, da se med tekom poganja za mački ob poti ali drugimi motečimi dejavniki. Kako? Kot vsako urjenje pri psu to dosežemo z vajo in priboljški. Ne pozabite psa pohvaliti, kadar pridno teče ob vas; tako bo sčasoma razumel, da je »priden«, kadar vam sledi in bo poskušal biti »še bolj priden«.
Za sotekače se bodo z veseljem javili vsi večji psi, zlati prinašalci in labradorci zelo radi tečejo, prav nepremagljivi v teku na dolge proge pa so hrti. Za lastnike huskyjev, greyhoundov in terierjev je tek tudi odlično sredstvo, da jih utrudite, saj se v njihovih telesih skrivajo ogromne zaloge energije. Takšni psi so utrujeni tudi bolj pridni in bolj dovzetni za učenje, saj jih ne moti višek energije in želja po skakanju naokoli. Tudi raznovrstni ovčarji in dalmatinci se ne bodo pritoževali nad kakšno Nočno desetko.
Tek na smučeh
Tek na smučeh, kjer nas vleče pes, se imenuje skijoring. Zagotovo se niste uspeli izogniti vsako zimo predvajanemu filmu Snežni psi, kjer floridski zobozdravnik podeduje vlečne pse in se poskuša naučiti vleke s pasjo vprego. Huskyji in aljaški malamuti so odlični vlečni psi. Znani so po tem, da imajo zelo veliko kondicije, zato ni potrebe po skrbi, da se psi ob vlečenju mučijo. Pravzaprav imajo toliko kondicije, da je dodatna obremenitev kvečjemu priporočljiva, da utrudijo svoje mišice. Pasja vprega pa je za druge pasme bolj ali manj neprimerna. Ni nujno, da imate sani in osem huskyjev, podobno kot pri navadnem teku se lahko tudi na smučkah privežete na psa in tečete. Če pes vleče, je lažje za vas, vendar bodo takšni psi težje tekli z vami poleti, saj pri navadnem teku ne smejo vleči. Če pa pes tudi na smučkah pridno teče poleg, pa morate paziti, da ga ne poškodujete s smučmi. V prvi vrsti morate biti sami stabilni na smučkah, šele nato vključite psa.
Kolesarjenje
Kolesarjenje s psom ali bikejoring je šport, ki si ga lahko privoščijo samo lastniki vzdržljivih in zelo ubogljivih psov. Najpomembnejše pravilo, poleg ubogljivosti psa, je, da pes narekuje tempo. Nikakor psa ne vlecite za sabo! Najboljša izbira bi bili hrti, ki se hitro naveličajo ponavljajoče se dejavnosti in jim nekaj novega na urniku prinese neizmerno veselje. Prav tako so odlični tekači. Več težav boste imeli z dalmatinci, terierji, rotvajlerji in drugimi pasmami, ki so svojeglave in stečejo za vsem, kar jim pride v vidno polje. Čeprav vsi našteti obožujejo tek, moramo biti trdno prepričani v njihovo ubogljivost in disciplino, da jih pripnemo na kolo. Vlečenje psa se pri tem športu lahko konča z največ poškodbami, še posebej, če se vozite po cesti.
Ko smo ravno pri cesti, je treba omeniti, da morate psa imeti vedno na notranji strani. Še bolje je, če si izberete bolj odročne ceste ali pa gozdne in makadamske poti, kjer ni prometa. Če imate možnost, da pes teče ob kolesu, ne da je pripet, pa jo kar izkoristite – svoboden tek ob lastniku je vedno najboljši in najmanj obremenjujoč za oba. Ne pozabite tudi na kakšne odsevne plaščke.
Rolanje
Obstaja tudi rollerjoring ali rolanje s psom. Tek mnogim ljudem ne diši, če imate težave s koleni, pa je tudi zelo boleč. Rolanje je odlično nadomestilo, saj naša kolena pri tem gibanju veliko manj trpijo kot pri teku. Ni razloga, da ne bi vzeli s seboj na rolanje tudi svojega mahajočega repka. Kot pri vseh že opisanih športih pustite, da pes izbira hitrost, zato ga ne vlecite. S treningom in vztrajnostjo vama bo šlo vsakič lažje, hitreje in dlje. Verjemite, počasi se daleč pride.
Plavanje
Težko bi našli psa, ki ne mara plavanja. Ob vročih poletnih dneh se bo vsak kužek z največjim veseljem ulegel v lužo po poletnem deževju, po možnosti to stori zlati prinašalec, ki po blatnih kopelih ni več tako zlat. Zakaj ne bi strasti psov do vode združili z vašo dejavnostjo? V bazene sicer psov ni dovoljeno voziti, pa tudi fluorirana voda ni najprimernejša zanje, zato se odpravite do kakšnega jezera ali obale, kjer dovolijo kopanje tudi kosmatincem in skupaj zaplavajta. Med plavanjem mu lahko mečete žogico, ki vam jo prinese nazaj. Upoštevajte pravila vsake plaže in bodite uvidevni do drugih ljudi, ki se kopajo v bližini. Nekateri se ne želijo kopati v bližini psov, zato se držite plaž, ki so namenjene posebej za živali. Pozorni bodite tudi na primeren dostop v vodo. Labradorci, zlati prinašalci in ovčarji obožujejo vodo. V njihovo korist jim je tudi gosta poddlaka, ki vodi ne pusti do kože, zato lahko uživajo tudi v hladnih vodah. Veliki oboževalci vode so tudi pudlji.
Morda pa imate psa, ki se vode boji. Če ga vseeno želite vzeti s seboj na kopanje, spet upoštevajte zlato pravilo: postopnost. Pojdite v vodo in čofotajte, uživajte, pokažite svojemu psu, kako se lahko zabava v vodi. Poskusite ga pripraviti, da gre po žogico v plitvo vodo in da vam sledi v globljo, kjer se lahko opre na vas. Nikakor ga ne vrzite v vodo, če sam noče vanjo, s tem boste strah samo povečali.
Igre z žogo, frizbijem in agility
Agility je precej razširjena dejavnost, kjer vodite svojega psa čez poligon in postavljene ovire ter ga pri tem usmerjate in učite premagovanja teh. Ni tako intenzivna vadba kot tek, bosta pa oba po njej prav tako zadovoljno legla k počitku. Primerna je za vse pasme in tudi od vas ne zahteva, da ste v odlični formi. Pri njej se s kužkom zabavata, učita in še gibata. Lahko se včlanite v katero od več kinoloških društev pri nas, ki imajo te poligone postavljene in na voljo za uporabo.
Vsi psi imajo radi vašo pozornost. Žoganje in metanje frizbija so družinske igre, pri katerih so lahko vključeni tako pes kot otroci. Ni le igra, je tudi učenje pravilnega obnašanja, zato tudi pri žoganju ne smete pozabiti določiti nekih mej. Morda preprečite skakanje psa po ljudeh, ki imajo v rokah žogo, lahko ga naučite, da počaka, da je žoga namenjena njemu. Ne omejujte se pri učenju psa, ta bo užival in se pridno učil ob vsaki dejavnosti, če boste le dovolj vztrajni.
Vaš kužek vas torej ne veže le na sprehode. Na voljo imate zelo veliko dejavnosti, ki jih lahko počnete z njim in morda vas prav prijetno preseneti s svojo pripravljenostjo za trening z vami. Ne obupajte ob prvem neuspehu, dajte kužku čas, pri tem pa ne pozabite na postopnost in primernost dejavnosti zanj.
[/members_only]
Katja Fink
Objavljeno v šestnajsti številki revije Kužek
