Pes – družinski član

pes-druzinski-clanOdnosi človek – družna žival predstavljajo velik del naše kulture. Enega najbolj intimnih, hkrati pa tudi najbolj kompleksnih odnosov smo razvili s psi. Pregovorno so naši prijatelji, zavezniki in zvesti spremljevalci, že od nekdaj pa je znana tudi njihova domnevna zdravilna moč. Enostavnega odgovora na vprašanje, zakaj je ravno pes postal družinski član in tako pomemben v zahodni družbi, ni.

Da smo pse sprejeli v naše domove, so odločilno vplivale nekatere biološke in vedenjske predispozicije, kot sta primerna fizična velikost in hišna čistoča. Vplivale pa so tudi podobna sposobnost prilagajanja okolju, podobna oblika socialnega življenja in sposobnosti sporazumevanja psov. Psi so genetsko volkovi, evolucijsko pa so se prilagodili življenju s človekom. Sodobne raziskave življenja volkov v naravnem okolju dokazujejo, da volkovi živijo v družinah oz. družinskih skupnostih, kjer vladajo spoštovanje, naklonjenost in sodelovanje med člani skupnosti. Ravno zaradi podobne oblike življenja v družinski skupnosti je človek psa oz. volka lahko tudi udomačil in z njim razvil tako tesen odnos. Poleg tega genetske raziskave psov dokazujejo, da so psi nedorasli volkovi, ki vse življenje ostajajo mladiči, kar skrbnike napeljuje k želji po skrbi zanje. Odločilnega pomena je tudi, da imata tako človek kot pes vse življenje izraženo potrebo po igri. Igra med človekom in psom ni tekmovalna, v njej uživajo ljudje vseh starosti in igra je tista, ki spodbuja, ohranja in poglablja vez med človekom in psom. Morda še najpomembnejše v našem odnosu s psom so njegove sposobnosti sporazumevanja, ki omogočajo obojestransko zadovoljujoč odnos. Čeprav ne znajo govoriti, v smislu človeške govorice, nas nagovarjajo, naj jih ljubkujemo in se z njimi igramo, nam povsod sledijo, razveselijo se nas, kadar nas nekaj časa niso videli, in nam izkazujejo druga vedenja, iz katerih lahko prepoznamo, da si želijo bližino in komunikacijo z nami. Psi s telesno govorico, še posebej obrazno mimiko, izražajo počutja in čustva ravno tako kot ljudje in so sposobni razbrati našo obrazno mimiko. Psi ne govorijo, a nas vseeno poslušajo. Ne ocenjujejo nas in nas ne obsojajo. Zdi se nam, da so občutljivi za naše občutke oz. da nas razumejo in imajo radi ne glede na naše pomanjkljivosti. Tudi sodobna nevrološka znanost dokazuje povsem realne osnove za tako oseben odnos med človekom in psom. Z uporabo magnetne resonance so namreč dokazali, da pasja naklonjenost ljudem ni le plod naših antropomorfnih projekcij in emocionalnih odzivov, temveč da nas psi smatrajo za člane družine, so na nas zelo navezani in sposobni empatije.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Valentina Horvat Kokalj

Objavljeno v devetindvajseti številki revije Kužek