V svetu pasjeljubcev imajo pasje razstave včasih izrazito negativno konotacijo. Nenaravno paradiranje in postavljanje psa v razstavnem ringu se zdi tako nepotrebno in za psa neprijetno. Kaj ljudi vodi v razstavljanje psov?
Pasje razstave so za vzreditelje pasemskih psov skoraj nujni dogodki. Psi določene pasme morajo ustrezati standardom glede višine, dlake, barve in splošne telesne zgradbe. Pes, ki tem zahtevam ne ustreza, ne dobi vzrejnega dovoljenja, njegovi morebitni mladiči pa tako niso več pasemski, saj ne morejo dobiti rodovnika. Psi z odličnimi razstavnimi ocenami in številnimi šampionskimi naslovi, so blizu ideala pasme, njihovi mladiči pa so nato bolj zaželjeni in cenjeni. Pasje razstave so tako velika reklamna poteza, s katero vzreditelj širi glas o svoji psarni in o odličnih psih, s katerimi se ponaša.
Razstave same po sebi ne prinašajo nobenih denarnih nagrad za zmagovalca, kvečjemu nasprotno – razstavljalci tu denar le porabljajo, saj se cene prijavnine za posameznega psa, stroški prevoza in bivanja kaj kmalu izjemno nakopičijo. Slabših, oziroma manj tipičnih predstavnikov pasme se zato finančno ne splača razstavljati, saj bo ob povprečnih ocenah strošek nesorazmerno velik, po njegovih mladičih pa manj povpraševanja.
Ocenjevanje posameznih psov je seveda precej subjektivna zadeva, saj so sodniki še vedno samo ljudje, ki imajo, velikokrat povsem nenamenoma, svoje preference. Sledijo zelo točno določenim standardom pasme, vendar pa je pri vsakem nekaj prostora tudi za osebno menje. Nekateri imajo rajši samce, ki so večji in robustnejši od samic, nekateri imajo priljubljeno barvo, kakšna odločitev je bila najbrž vplivana tudi s strani razstavljalca ali handlerja, vendar pa so najbolj cenjeni sodniki tisti, ki so konstantno karseda objektivni pri svojih odločitvah.
Kljub obtožbam, kaj so razstave naredile posameznim pasmam, ki so iz popolnoma uporabnih delovnih psov postale iznakažene spake, komaj sposobne življenja, pa se je v zadnjih desetletjih proces vsaj nekoliko obrnil. Nemški ovčarji na razstavah nimajo več tako groteskno spuščenih hrbtov, angleški buldogi pa imajo manjše glave kot nekoč in so sposobni živahnega premikanja. Kinološke zveze po svetu in posamezni kinologi so to napako spoznali in v zadnjem času je vse več sodnikov, pri katerih ključno vlogo pri oceni psa igra tudi njihovo gibanje in vedenje. Slabše so ocenjeni pasivni in prestrašeni psi, samozavest v ringu, veselo mahanje z repom in prijazen karakter psa pa mu prineseta boljšo oceno. Tudi gibanje psa je vse več sodnikom izjemno pomembno in zelo cenijo, če se pes premika svobodno in z lahkoto. Tudi starejši psi v razredu veteranov, ki so v dobri psihofizični kondiciji so zelo cenjeni. Tako ocenjevanje na razstavah deluje v dobro pasme, saj se pri tem v ospredje zopet postavijo temperament in zdravje pasme.
Včasih se vprašamo ali je za psa razstava mučna? Te dogodki pogosto trajajo več ur, psa je treba na ring dobro pripraviti, kar za nekatere pasme pomeni dolgotrajno česanje in friziranje. Še posebej notranje razstave so lahko tudi precej natlačene. Seveda nekaterim psom tak dan ni idealno preživet, vendar poznam kar nekaj psičkov, ki v česanju in urejanju dlake izjemno uživajo, saj so takrat v centru pozornosti. Določeni psi uživajo tudi v razstavljanju in paradiranju po ringu, kar pa se vidi navzven v njihovem obnašanju, tako pa na sodnika pustijo zelo pozitiven vtis. Prestrašeni in nelagodni psi so v ringu skoraj vedno slabše ocenjeni. Pasje razstave so dobra priložnost za socializacijo psa in navajanje na hrupne prostore, bližino drugih ljudi in množice psov. Za bodoče lastnike psov, ki si želijo pasemskega mladiča so kinološki dogodki možnost za bližje spoznavanje s pasmo, pogovor z vzreditelji ali pa le čudovito preživet dan med stotinami psov najrazličnejših oblik in velikosti.
V mnogih letih, odkar obiskujem in sodelujem na pasjih razstavah, moram reči, da nisem dobila vtisa mučenja psov. Razstavljalci imajo svoje živali zelo radi, do njih so skrbni in vestni. Na nek način tako dobimo tudi vpogled v njihovo vsakdanje življenje, saj mora biti pes za optimalno pripravljenost na razstavi vsakodnevno redno sprehajan in v dobri kondiciji, le tako ima lahko najlepšo možno postavo. Tudi dobra prehrana se pozna na stanju dlake in splošni kondiciji, le pes, ki dobiva hrano najboljše kvalitete bo na razstavi sijoč in v polnem lesku. Opazna je tudi ljubezen do same pasme in želja vzrediteljev po njenem izboljšanju.
Seveda se pojavijo tu pa tam tudi vzreditelji, ki za svoje pse nekoliko slabše skrbijo, vendar sem mnenja, če iščemo mučenje živali, moramo pogledati stran od pasjih razstav, na katerih so psi en ali dva dneva v mesecu morebiti nekoliko v stresu in se ozreti drugam – k takoimenovanim vzrediteljem bolehnih nerodovniških mladičev ali pa k sosedovem Fifiju, ki svet iz dneva v dan opazuje iz svoje prekratke verige.
Andreja Fegeš
