Ali ste eden izmed tistih lastnikov, ki svojega psa obravnava kot svojega otroka? V nasprotnem primeru pa zagotovo poznate koga, ki to počne. Pri tem ne ciljam na lastnike, ki svoje pse dobesedno obravnavajo kot otroka v smislu, da ga kljub njegovemu negodovanju oblačijo v oblačila, samo zato, da se lahko s fotografijami nato ”bahajo” na spletu. V mislih imam tiste lastnike, ki svoje ljubljenčke prav zares ljubimo na enak način, kot bi svoje otroke, skrbimo zanje in bi zanje naredili vse. Če pogledamo z biološkega vidika, lahko na naslovno vprašanje vsekakor odgovorimo negativno. Vendar pa smo ljudje vse več kot le biološki objekti, smo družbena bitja, ki s kulturnimi vzorci, ki se neprestano spreminjajo tudi percipiramo svet. Tako smo prišli do časa, ko mnogi ljudje čutimo posebno odgovornost do svojih ljubljenčkov in jih zato mnogokrat imenujemo tudi za naše ”otroke”, upravičeno?
Smo spoznali pasja čustva?
Verjetno je do te obravnave prišlo tudi s pomočjo mnogih raziskav, ki so dokazale, da so psi edinstvena živalska vrsta, ko govorimo o čustvovanju. Psi so namreč edina živalska vrsta, ki, enako kot otroci, stečejo k svojemu izbranemu lastniku v varen objem, ko se počutijo prestrašene, zaskrbljene ali anksiozne. Prav tako so edina živalska vrsta, ki iščejo človekov pogled in so sposobne le-tega tudi zavestno vzpostaviti s človekom.
Obojestranska pripadnost
Do ugotovitev ali tudi psi obravnavajo nas kot svoje ”starše”, oziroma ljudi, katerim lahko zaupajo, so se poskušali dokopati raziskovalci Univerze veterinarske medicine na Dunaju. V raziskavi so pse udeležili v 3 različne situacije. V vseh treh situacijah so se psi lahko igrali z interaktivnimi ugankami, pri čemer so jih igrače nagradile s priboljškom, če so jo uspešno razvozlali. V prvi situaciji so bili lastniki odsotni, v drugi so bili prisotni, vendar tiho, v tretji pa so lastniki spodbujali svoje ljubljenčke, da rešijo uganko. Ugotovili so, da so bili znatno manj motivirani za reševanje uganke, če njihovih lastnikov ni bilo poleg. Zanimiv pa je podatek, da razlik med njihovo tiho ali aktivno prisotnostjo ni bilo; torej jim je bila pomembna le bližina lastnika, da so se počutili udobno in varno, medtem ko so reševali uganko. Da bi ugotovili ali gre za tako početje le pri njihovih lastnikih, ali tudi neznancih, so kasneje opravili še študijo z neznanci. Pri tem so pričakovano ugotovili, da prisotnost neznane osebe ni vplivala na motiviranost psa, da razvozla uganko, kot to velja za prisotnost lastnika.
V nadaljevanju omenjene raziskave so pse namestili v prostore z oblačili njihovih lastnikov in popolnih neznancev. Ko so raziskovalci pse pustili same, so se le-ti usedli poleg stola, na katerem so bila oblačila njihovega lastnika, ali pa z gobčkom zagrabili oblačila svojih lastnikov, jih odvlekli in se poleg njih ali na njih ulegli. Mar ni to dovolj velik pokazatelj, da nismo le mi tisti, ki do svojih ljubljenčkov čutimo nekaj globljega?
Naslednjič, ko vas torej kdo čudno pogleda, ko boste rekli, da je vaš kuža vaš otrok, se le nasmejte, kajti le vi veste, da je vajin odnos nekaj posebnega in nepojmljivega. Vsaka kosmata kepica si zasluži takšno ljubezen in vam jo bo brezpogojno tudi vračala.
[/members_only]Tea Rogan
