Luka Vrbančić: “Delo v zavetišču je polno izzivov, navidez nerešljivih situacij, drame, solz in včasih filmskih zaključkov”

452

En lep pasji pozdrav!

Za tiste, ki me še ne poznate in za tiste, ki ste že mogoče zasledili moje objave na socialnih omrežjih; Sem Luka Vrbančić, 33 letnik, ki prihaja iz Brežic.

Že dobrih 20 let živim s psi, že tretje leto pa delujem kot prostovoljec v zavetišču za male živali v Brežicah. Ker je to portal o psih, se bom osredotočil le na kužke, s katerimi, roko na srce, preživim več časa, kakor z mucami.

V teh slabih treh letih sem spoznal preko 150 različnih kužkov, jih socializiral, po potrebi prevzgojil in jih pomagal oddati v nove domove. Našel se je tudi kakšen, ki mu nisem mogel pomagati, kot bi si želel, a žal to kot prostovoljec vzameš v zakup, saj si zavetišča ne lastim, ampak z njim sodelujem.

Rad bi poudaril, da nisem kinolog, niti profesionalni trener psov. Ne delam po nobenih metodah ali naučenih teorijah. Zanašam se predvsem na razna pridobljena znanja skozi zadnjih 20 let, osebne izkušnje in prebrane strokovne članke. Predvsem pa bi lahko rekel, da se pri delu s psi zanašam najbolj na intuicijo. Od vsega vzamem po malo in poskušam to vključiti v svojo delo. Zato svojih ugotovitev in “metod” ne bi svetoval nikomur, ampak jih raje preusmeril v pasjo šolo.

Družinski in zavetiški pes sta dva dokaj različna svetova. Pes čuti, ko je zares doma ali ko ve, da bo enkrat zapustil pesjak, v katerem se srečujeva vsak dan. Verjemite, da pes ve, da ste (ali sem) njegov začasni človek. Nimam znanstvenega dokaza za to trditev, imam pa izkušnjo, približno 150 njih, da vem, da je to res.

Sam se zelo rad prilagajam vsakemu psu posebej, saj v zavetišče dobim pse z zelo različnimi zgodbami, karakterji, izkušnjami in ozadji. Nisem še srečal dveh karakterno enakih psov pa čeprav naj bi bila iste pasme.

Zavedam se kakšne so pasje potrebe, psov ne počlovečujem, ampak jim pustim, da so to, kar so v izvoru. Živali. Njihove potrebe upoštevam in so mi zelo pomembne, kot tudi nekatere vedenjske značilnosti. Prav tako niti malo ne zanemarjam njihove telesne govorice.

Vendar mi je bolj kot vse to pomembna “pasja osebnost” oz. energija. Ne hodim na seminarje ali izobraževanja, vse je plod mojega vsakodnevnega dela z brezdomnimi psi in 20 ter kakšno leto več življenja z njimi. Vedno sem odprt za nova znanja, nikoli še nisem pomislil, da vem vse; v bistvu res menim, da ne vem še skoraj nič, ko gledam nekatere trenerje in mojstre prevzgoje.

Je pa res, da živim za pse. Ves svoj prosti čas, denar in energijo vlagam v njih. Psi in zavetišče mi pomenijo vse na svetu, veliko se od njih učim in ogromno mi dajejo v zameno za opravljeno delo. Sem tudi ponosen skrbnik treh psov – vsi trije so seveda posvojenčki. Enega sem si celo sam ujel, ko sem januarja osem dni po Brežicah lovil na smrt preplašenega psa.

Osebno si od psa želim, da je moj sopotnik in družinski član, ki me bo spravil v dobro voljo, ki bo tudi mene spodbudil k gibanju in raznim aktivnostim ter bil polnopravni družinski član, ki bo zvečer lahko legel z mano v posteljo. Ne verjamem v koncept in ne podpiram psov čuvajev. Vedno raje svetujem alarmni sistem ali kamero.

Zavetišče in psi v njemu so čisto druga zgodba, kot lastniški psi. V zavetišču je potreben drugačen pristop in še danes menim, da bi marsikateremu kinologu ali trenerju veliko metod padlo v vodo, ko bi enkrat vstopil v zavetišče in se srečal s prestrašenim, trpinčenim, nepredvidljivim, reaktivnim, hiperaktivnim, nervoznim psom ali psom, ki je že ugriznil. Ugrizi v zavetišču so pogosti in včasih neizbežni, da bi pridobili psa na svojo stran.

Trenutno imamo v zavetišču psa Šapija, ki je ravno danes dopolnil 10 let. K nam je prišel zaradi smrti lastnice pred več kot tremi meseci. Lastnice, ki ga je več kot očitno razvajala in Šapi zato nima težav, da pokaže kdo je šef, tudi z ugrizom.

Ko me je prvič ugriznil, sem mu čistil “ježke”, ki so se mu zapletli v dolgo dlako. Ko sem mu odstranil enega pod vratom, me je močno šavsnil v palec, do krvi. Krivil sem sebe, saj sem mislil, da je moja napaka in da ga je preveč pocukalo.

Kakšna dva tedna za tem pa me je ugriznil tako močno, da se mi še danes, dva meseca kasneje pozna rana. Praktično iz čistega miru, ko sem ga odpenjal. Takrat sem se postavil zase in ga poslal na prostor ter sedel pred njim, dokler ni sam prišel do mene in se mi prikupil.

Takrat sem ugotovil, da je Šapi reaktiven kuža, ki ne mara, da se mu karkoli počne v predelu vrata in glave. Lahko se ga boža po tem predelu, tudi po gobčku, vse dokler ne gre za odstranjevanja nečesa. Takoj opazi razliko.

To je samo ena od mnogih zgodb, ki predstavlja mojo zgornjo trditev, da je včasih ugriz neizbežen, da bi psa pridobili na svojo stran. Ker danes Šapiju zaupam, da me ne bo ugriznil, zaupam pa tudi sebi, da ga po nepotrebnem ne pripeljem v situacijo, kjer bi ugriznil. Prav tako sem ugotovil, da Šapi potrebuje izkušenega lastnika, ki bo odločen in mu že prvi dan postavil meje in mu dal njegov prostor, saj Šapi potrebuje nekoga, ki ga ne bo ves čas “mrcvaril”.

Šapi po več kot treh mesecih zapušča zavetišče in se seli na lokacijo, kjer mi bosta moja prijatelja, pasja trenerja, pomagala Šapija spraviti v nov dom in ga še bolj “skulirati”, ker je napredek v zadnjih dveh mesecih pri Šapiju že ogromen. Uradno bi lahko katero koli zavetišče imelo razlog, da evtanazira kmalu deset letnega psa, ker je ugriznil v zavetišču osebo, ki ga hrani in sprehaja. Dvakrat. No, jaz vedno rad pogledam globlje v psa in poskušam dojeti kaj ga je pripeljalo do tega, da me je ugriznil.

Delo v zavetišču, še posebej kot prostovoljec, je res polno izzivov, navidez nerešljivih situacij, drame, solz in včasih filmskih zaključkov. Nikoli v življenju nisem delal karkoli bolj stresnega in čustveno nabitega. Vendar sem od prihoda v zavetišče postal stabilen moški, ki je končno prevzel odgovornost za nekaj v življenju in ki ne glede na vse nikoli ne obupa in vedno najde neko rešitev.

V mojih zapisih se bom predvsem osredotočal na brezdomne pse, njihove lastnosti, kaj pričakovati ob posvojitvi, kako iz psa dobiti življenjskega sopotnika in ne robota ter vse, kar zajema delo s psi v zavetišču. Tem je ogromno in upam, da bom s svojimi izkušnjami pomagal razbiti marsikateri mit o zavetiških psih in vas mogoče celo spodbudil, da tudi sami posvojite kakšnega brezdomčka.

Tudi kakšno aktualno zgodbo vam zaupam, saj je trenutno v zavetišču najbolj izzivalni čas, ki sem ga doživel. Verjamem pa, da nam bo vsem, ki smo vključeni v delo zavetišča, uspelo socializirati in prevzgojiti pse, ki so trenutno notri. In nikakor niso lahka naloga. Vendar zaupanje, vera in ljubezen nas bodo na koncu pripeljali v boljši jutri. Za njih. Vse, kar delam, je samo za njih.

Veselim se druženja in pisanja za vas, dragi bralci in verjamem, da se bomo imeli fajn na našem skupnem pasjem potovanju!

Luka Vrbančić