V prejšnji številki smo obdelali lajanje in renčanje, v tokratni pa si bomo pogledali tuljenje, javkuljenje in cviljenje. Da bi lažje razumeli in se ne razburjali, kadar naš pes tuli vso noč in poleg nas zbudi še pol soseske, moramo poznati nekaj osnovnih razlag, zakaj sploh tuli. Enako velja za cviljenje in druge zvoke, ki jih spušča naš ljubljenec.
Tuljenje: pes tuli, kadar je žalosten, ker je ostal sam ali nima družbe, kadar voha vročo samico ali kadar sliši tuljenje sirene ali kak drug zvok, ki izzove tuljenje (Klever, 1991).
Psi več lajajo kot volkovi ter redkeje tulijo in zavijajo. Ta razlika je v prvi vrsti posledica različnih pogojev, v katerih živijo domači psi in divji volkovi. Namen volčjega tuljenja je strnitev in povezava posameznih pripadnikov krdela za skupno akcijo. Volkovi najpogosteje tulijo zgodaj zvečer, preden se razidejo. Domači psi, ki dobivajo hrano od svojih gospodarjev, tako nimajo razloga, da bi čutili večjo potrebo po »krepitvi vezi v krdelu« (kar je poglavitna funkcija tuljenja). Razpršenost pripadnikov krdela, zaradi katere volkovi tulijo, psi redkeje občutijo na tak način in se nato tudi redkeje oglašajo z zateglim zavijanjem. To se zgodi samo v primerih, kadar njihovo vsakdanje življenje pretrese tako usoden dogodek, kot je nasilna osamitev ali izključitev iz domačega okolja. Pes bi morda z zavijanjem izrazil svojo osamljenost, kar ima pravzaprav enako funkcijo kot tuljenje pri volkovih. Sporočilo se v obeh primerih glasi: »Jaz (mi) sem (smo) tukaj … kje ste vi? … pridite in se mi (nam) pridružite!« (Morris, 1990).
Sprožilec »javkuljenja« (»javk – avk – avk – tuuuul«) je izoliranost od družine in drugih psov (pes nam želi sporočiti: »Osamljen sem! Je kjerkoli kdo?«). Psi z zavijanjem (pogosto blagoglasno in podaljšano) oznanjajo svojo navzočnost, se »družijo na daljavo« in razglašajo svoje ozemlje; čeprav se utegnejo ti glasovi zdeti človeku žalostni, je pes povsem zadovoljen (sporoča: »Tukaj sem! To je moje ozemlje! Slišim vas kako tulite!«). »Revskuljenje« (ruf – ruf – tuuul) naznanja žalobne glasove psa, ki je sam in osamljen, ob tem pa se boji, da se na njegov klic ne bo oglasil nihče (pes toži: »Hudo mi je in sam sem. Zakaj ni nikogar od nikoder?«). Potulkavanje je lovski klic psa, ki je zavohal sled in gre po njej, zato opozarja tovariše, naj se držijo v bližini, da mu bodo lahko priskočili na pomoč (človeški prevod: »Za mano! Zdaj pa vsi hkrati! Ujel sem sled – držite se me!«) (Coren, 2001).
[members_only]
Na koncu pa poglejmo še mogoče malo manj znano cviljenje, jevskanje in cmevkanje, ki ju tudi lahko zasledimo pri vseh psih.
Cvilež je klic na pomoč pri mladičih ali odraslih psih. Javskanje je visoko, zateglo oglašanje, zlasti zaradi bolečine. Lahko je tudi znamenje protesta ali klic na pomoč (Falappi, 2002).
Pocvilevanje, ki proti koncu glasu zavija navzgor, pomeni zahtevo ali prošnjo, glasnejša in pogostejša kot je, močnejša so čustva, ki jo narekujejo (pes želi: »Hočem … Potrebujem …«). Izraz razvnetosti in pričakovanja narekuje izcvilevanje, ki proti koncu glasu zavije navzdol ali zamre, ne da bi menjalo lego, pomeni, da pes čaka, da mu gospodar dá hrano ali vrže žogico (pes sporoča: »Alo, gremo že!«). Pojodlavanje (»jav – vav – av – vav«) ali zehuljenje (zamolkel »zevhuuua – a – huuuu«) sporoča signal ugodja in navdušenja spričo tega, da se ima zgoditi nekaj, kar je psu všeč; posamezen pes se odloči bodisi za pojodlavanje ali za zehuljenje (človeški prevod: »Navdušen sem – gremo! To bo super!«). Tiho tarnanje je sporočilo za boječ izraz trpnega podrejanja; slišimo ga tako pri mladičih kot pri odraslih (pes nam s tem želi povedati: »Boli me! Res se bojim!«). En sam cmevk (podoben je lahko zelo kratkemu, visokemu bevsku) je odziv na nenadno, nepričakovano bolečino (človeški prevod: »Auva!«). Cmevkanje je dejaven odziv na strah in bolečino, po navadi kadar pes beži pred spopadom ali kako drugo vrsto bolečega srečanja (s tem nam sporoča: »Res se bojim! Boli me! Zdajle se poberem! Vdam se!«). Vreščanje (utegne se slišati kot vrisk otroka v bolečini, ki se izteče v podaljšan cmevk) je znamenje bolečine in panike, ki se boji za življenje (pes s tem izraža: »Na pomoč! Umiram!«). Preprosti zvoki sopenja izražajo stres, vznemirjenost ali napeto pričakovanje – spremljati jih utegne odtis vlažnih šap (pes spregovori: »Pripravljen sem! Kdaj začnemo? Pa to je neverjetno! Kako napeto! Je res vse v redu?«). Vzdihi so zvočni signal, ki ga slišimo po koncu česa, kar je pes počel: tako je mogoče sit, ker se je najedel ali pa je sit tega, da bi še naprej zaman prosjačil za hrano (človeški prevod: »Kar se mene tiče, je bilo dovolj – zdaj pa samo še horizontala … Zdaj se pa ne grem več, raje se vdam!«) (Coren, 2001).
Naj bo lajanje, tuljenje ali cviljenje, vse glasovne signale moramo povezovati še z drugimi signali komunikacije, da bi razumeli pravilen pomen teh, preostale pa vam izdamo v naslednji številki.
[/members_only]Mateja Čurč
Objavljeno v trinajsti številki revije Kužek
