Glasovno sporazumevanje psa
Ljudje se po večini sporazumevamo z besedami, svoje razpoloženje lahko izrazimo tudi z mimiko ali kretnjami. Psi pa imajo za razliko od nas veliko več komunikacijskih sposobnosti, resda ne znajo govoriti, vendar se lahko sporazumevajo z lajanjem, cviljenjem, renčanjem, položajem uhljev, repa, celo s položajem celotnega telesa. V tokratnem članku vam bomo predstavili glasovno sporazumevanje psov, in sicer lajanje in renčanje.
V nasprotju z volkom ima pes veliko oblik glasovnega komuniciranja: od skoraj srninega blejanja, cviljenja in renčanja do glasnega lajanja in tuljenja.
Pomen glasovnega izražanja pri tujih psih razumemo le, če hkrati opazujemo tudi govorico telesa. Pes, ki laja in maha z repom, prijazno pozdravlja ali pa pričakuje sprehod. Pes, ki laja z dvignjenim repom, opozarja – ne prihajaj mi še bliže. Pes, ki ima rep raven in ga nosi nazaj, kot podaljšek hrbtne linije, hrbtni greben pa ima dvignjen in ne laja, ampak samo renči, opozarja – zdaj, zdaj te bom ugriznil (Klever, 1991).
[members_only]
Poglejmo si, kaj pomeni lajanje: je deloma značilnost pasme, deloma pa povsem individualna posebnost. Izurjeno uho lahko razlikuje, ali laja na primer seter ali bokser, pes ali psica. Jakost in višina tona lajanja se skoraj vedno podedujeta. Coren (2001) pa se je nekoliko bolj poglobil v pasji lajež ter po dolgih letih preučevanja in opazovanja prišel do naslednjih ugotovitev; pobevskavanje v hitrih nizih s tremi ali štirimi bevski z vmesnimi premolki pomeni klic k budnosti, ki izraža večje zanimanje kot pa vznemirjenje (pes nam oziroma krdelu sporoča: »Le vkup! Sumim, da se dogaja nekaj, na kar moram biti pozoren.«). Hitro, nenehno lajanje (srednja lega) pomeni osnovni alarmni lajež, pes je vznemirjen, ne pa še zaskrbljen. Sprožilec takšnega lajanja je približevanje neznanca ali neko nepredvideno dogajanje (pes s tem sporoča: »Kličem krdelo! Vdiralec na našem ozemlju! Morda bomo morali kmalu ukrepati!«). Nenehno lajanje (a malo počasnejše) naznanja bolj zaskrbljeno obliko alarmnega laježa, pes je zaznal nevarnost (povedati nam želi: »Vdiralec oziroma nevarnost je zelo blizu! Pripravimo se na obrambo.«). Dolg niz pobevskov z vmesnimi premori po navadi sproži socialna izolacija (pes nas nagovarja: »Osamljen sem in potrebujem družbo. Je kdo kjerkoli?«). En ali dva ostra, kratka pobevska v visoki ali srednji legi naznanjata značilen pozdrav ali dobrodošlico, ki jo sproži prihod ali videnje znane osebe (pes s tem sporoča: »Poglej ga, no! Vidim te!«). En sam oster pobevsk na spodnjem koncu srednje lege naznanja nejevoljo, kadar ga kdo zbuja ali ga cuka za dlako (pes nas s tem želi opozoriti: »Nehaj! Nikar!«). En sam zmerno glasen, kratek bevsk je izraz presenečenja ali osuplosti (pes: »Kaj? Ha?«). Ob golčavem revsku (»arrr-ruf«) ima pes po navadi noge prižete k tlom, zadek pa visoko privzdignjen (želi nam povedati: »Igrajva se!«). Akutirano (rastoče poudarjeno) bevskanje sporoča, da je pes razvnet od igre (ali od pričakovanja igre) – kot na primer tedaj, ko mu gospodar meče žogico (človeški prevod: »To pa je zabava! Dajva!«).
Renčanje: Pes renči, kadar se igra (kratko, šaljivo, jasno) ali kadar grozi (daljše, grozeče, močno, sovražno, zamolklo) (Falappi, 2002).
Renčanje od vznemirjenja je tiho, v kratkih presledkih, je nadomestilo za lajanje, pes je močno napet. Renčanje kot opozorilo: pes kaže zobe, uhlja sta položena, rep pokonci ali nazaj, lahko ugrizne brez lajanja. Pes lahko renči tudi med spanjem, to naj bi pomenilo, da sanja (Klever, 1991).
Glasovi renčanja v nizki legi izražajo dominanco ali grožnjo, v visoki legi pa negotovost ali strah. Hitreje kot se višina in enakomernost renčanja spreminjata, bolj negotov je pes. Tiho in nizko renčanje naznanja dominantnega psa, kadar je nejevoljen oziroma ko od nekoga zahteva, da se umakne (pes sporoča: »Nazaj! Pazi se!«). Renčavo revskanje (globok grrr-ruf) je nekoliko manj dominantno znamenje nejevolje, ki naznanja, da pes ne bi imel nič proti pomoči svojega krdela (pes nagovarja: »Razdražen sem – in če boš še rinil vame, te bom ugriznil! Bratci in sestrice iz krdela, zberite se v bran okoli mene!«). Renč – bevsk pomeni zaskrbljena grožnja psa, ki ni nič samozavesten, vendar se bo v sili branil (sporoča nam: »Bojim se te, vendar se bom branil, če bo treba!«). Pri nihajočem renčanju gre za prestrašeno – agresivno oglašanje zelo negotovega psa (pes nam želi sporočiti: »Groza me je! Če se me boš lotil, se bom bojeval – ali pa morda tudi zbežal!«) (Coren, 2001).
Rek, da pes, ki laja, ne grize, ni povsem resničen, prav tako tudi ni res, da bo pes, ki renči, napadel. Poznavalci in dolgoletni lastniki psov bodo ali pa bi vsaj morali razločiti med igrivim renčanjem in renčanjem, ki napoveduje ugriz. Poleg glasovnih signalov pa moramo biti pozorni tudi na vse preostale, ki narekujejo dejanje psa. Le tako bomo lahko preprečili ali se izognili neljubim dogodkom, ki bi morda sledili.
[/members_only]Mateja Čurč
Objavljeno v dvanajsti številki revije Kužek
