Psički se s svojimi skrbniki zelo radi igrajo, vendar pa v žaru igre marsikdo (posebno otroci) lahko pozabi na mejo med igrivostjo in draženjem psa. Če se torej pretvarjamo, da kužku vržemo žogo in jo nato skrijemo za svoj hrbet, kuža pa teče in išče igračo, je to igranje ali že draženje psa?
Takšna igra je že precej na meji in strokovnjaki poudarjajo, da draženje ni tako nedolžno, za psa pa tudi prav nič zabavno. Kuža postane zmeden, ves iz sebe, čemur sledijo občutki velikega razočaranja. Takšno vedenje ljudi pri psih igro spremeni v interakcijo, kjer gre lahko marsikaj narobe. Tovrsten način igre je posebno pogost v otroško-pasji igri, saj se malčki ne zavedajo, da psičku takšno ravnanje ne odgovarja. Otroci želijo popestriti igro, zato lahko skrivajo pasje igračke, držijo igračko izven pasjega dosega, nekateri tudi pihajo zrak v pasji smrček, prijemajo njegov gobček ali rep in drezajo vanj. Povsem nedolžna igra, kjer otrok psu ne želi prav nič žalega, nasprotno, z njim se odlično zabava, vendar pa v pasjem umu to lahko privede do številnih frustracij. Skakanje, cviljenje, lajanje in fanatično hrepenenje po igrački (npr. žogi) torej ni znak uživanja v igri, ampak je znak, da kuža postaja vznemirjen in pod stresom. Ko v prostor vstopijo ta negativna čustva, pa tudi interakcije z ljudmi lahko postanejo problematične in celo nevarne.
[members_only]Posledice draženja psa
Draženje psov s seboj lahko prinese nekaj resnih posledic, saj se miren kosmatinec morda prelevi v hiperaktivnega in nepremišljenega pasjega sopotnika, ki ga bomo težko nadzorovali. Če se na napačen način s psom »igramo« dlje časa, se bo spremenil tudi njegov odnos do ljudi na splošno. Zaradi našega nerazumevanja pasje govorice telesa se marsikdo sooča z nezaupanjem in previdnostjo do ljudi. Razdražen pes bo tudi hitreje ugriznil, saj se njihova potrpežljivost postopoma zmanjšuje. Vzporedno s tem je frustracija vedno večja, zato se tudi povsem prijazni in družabni psi v takšnih okoliščinah zatečejo k grizenju ali drugim oblikam agresije.
Pomembno je zavedanje skrbnikov, da draženje povsem nenamerno psa uči agresivnih reakcij na človeška dejanja. Odrasli skrbniki se tega bolje zavedamo, zato pa moramo to razumljivo pojasniti tudi našim otrokom. Če igra preraste v draženje, se pes ali umakne in se ne želi odzvati ali pa reagira še posebno intenzivno in otroka morda tudi ugrizne. Ugriz je lahko povsem nenameren, saj kuža želi dobiti nazaj svojo igračo, lahko pa je tudi posledica manjše tolerance do otroškega vedenja. Ker pa vemo, kakšna edinstvena vez se lahko ustvari med otrokom in psom, bi bila res velika škoda, da zaradi nerazumevanja pasjih reakcij otrok pridobi strah pred kužki.
S pravili do zabave za pse in ljudi
Kako pa otroke najlažje naučimo, da kužkov ne dražimo? Zelo pomembno je vzpostaviti jasna osnovna pravila za vse interakcije s psom, ki jih morajo upoštevati vsi družinski člani. Pravila ne smejo biti preveč zapletena in omejevalna, saj je naš cilj ohraniti druženje med otroki in pasjimi družabniki, zato naj bodo navodila predvidljiva in strukturirana. Če je otrok še zelo majhen ali pa je kuža z družino šele kratek čas, eno izmed pravil tako lahko določa, da se otrok s kužkom brez težave igra, če je v bližini tudi odrasla oseba, ki otroka usmerja k pravilnemu ravnanju. Preprost nabor pravil bo koristil tako kužkom kot otroku, možnosti za igro, ki bo vzajemno zabavna tako za psa kot malčka in ne bo prinesla nobenih frustracij, pa bodo mnogo večje.
[/members_only]Maša Pirnat
