Lepo je videti »kužke« zdrave in zadovoljne. Prav tako pa je pomembna naša osveščenost. Potrebujemo pa tudi mnenja izkušenih veterinarjev.
Ljudje si delimo naš planet z nešteto živalskimi vrstami. Tako kot ljudje živali uživajo življenje in so zaslužne za obstoj velikega ekološkega sistema in ravnovesja v naravi; del tega je tudi človek. V času evolucijskega procesa so se s človekom določene živali tako zbližale, da so mu postale družabnik, spremljevalec, zaščitnik, celo prijatelj. Živali pač ne poznajo zamere, sovraštva, intrig, slabe volje in ostalih negativnih čustev, tako značilnih za ljudi. S tesnim stikom z ljudmi in socializacijo so postale živali pravi družinski člani: v življenju nas spremljajo, kjerkoli že smo, doma ali na dopustu, skratka, lepšajo in popestrijo nam vsakdan. Odganjajo nam slabo voljo, preprečujejo depresijo, skrbijo za naše ugodnejše počutje, za kvalitetnejše, zanimivejše in bolj pestro življenje.
Najpogosteje nas osrečuje predvsem pes, kužek, kuža, kosmatinček ali kakorkoli ga že imenujemo. Že od nekdaj velja za človekovega najboljšega in najzvestejšega prijatelja. Nikoli ni slabe volje, nikoli jezen na svojega gospodarja in pripravljen mu je vedno slediti kamorkoli.
Pam Brown pa je leta 1928 takole izrazil svoja občutja, ko je zapisal:
Ko držiš v rokah to živo bitje,
Ko se zaveš njegove ljubkosti,
Začutiš utrip njegovega srca,
Vidiš, kako ti zaupa-
Takrat končno spoznaš,
Da smo si v sorodu.
Takrat se veseliš življenja in
osamljenosti ni nobenega sledu.
Prednosti, pozitivni učinki in privilegiji, ki nam ponuja lastništvo kužka
Ko prinesemo malo kosmato lajajočo kepico domov, se verjetno še ne zavedamo, da smo si prinesli najzvestejšega prijatelja, ki nas bo razveseljeval in osrečeval vrsto let. Male otroke bo kužek razvedril in razveseljeval iz dneva v dan, Večje otroke pa bo psiček naučil odgovornega ravnanja. Hkrati kuža prinaša družinskim članom več rekreacije, gibanja v naravi, več sproščenih sprehodov in veselih trenutkov. Zraven tega kužek ponuja svojim družinskim članom tudi brezpogojno ljubezen in svoje lastnike sprejema takšne, kakršni so. Ni pomembno, ali smo suhi ali debeli, stari ali mladi, premožni ali revni, kosmatinček nas sprejema takšne, kakršni smo. Vedno nas je vesel in srečen je, če je z nami; v tem intenzivnem izražanju svoje ljubezni do nas deluje na človeško dušo in telo tudi pomirjujoče in razvedrilno. Ugotovljeno je tudi, da psi pozitivno vplivajo na bolnike, na izboljšanje njihovega psihofizičnega stanja. Zato so v pomoč pri zdravljenju otrok, v domovih za ostarele, v psihiatričnih bolnišnicah, skratka, povsod tam, kjer želimo izboljšati bolnikovo splošno počutje, olajšati strah in bolečino. Osebno sem prepričan, da ljudje, ki ne zaznavajo lepot živalskega sveta, ki ne razumejo druženja z živalmi in tudi ne sobivanja z njimi, živijo prazno življenje. Nevede so prikrajšani za pozitivne učinke druženja s kosmatinčki, prikrajšani so za občutke in trenutke brezpogojne vdanosti in ljubezni živali do svojega lastnika ter obojestranskega veselja in zadovoljstva, ki se vzpostavi med lastnikom in živaljo.
Potrebno pa je vedeti, da lastništvo psa pomeni tudi odgovornost lastnika do svojega psa, do njegove socializacije, do kvalitete njegovega življenja, do zdravstvenega stanja živali in vsega, kar še sodi zraven. Lastnik psa je odgovoren za svojo žival po Zakonu o zaščiti živali in vsekakor tudi po moralno etičnih normah. Če teh norm ni pripravljen prevzeti, je bolje, da se nabavi kužka odpove.
[members_only]
Odnos do živali se v naši družbi spreminja iz leta na leto na bolje. Humanost civilizirane družbe do živali počasi dosega višji nivo, ki pa je še vedno neprimerljiv z evropskim. V Sloveniji je še vedno prepovedano voditi pse v večje trgovske centre, kar je v Evropi povsem samoumevno. Podobno je s prenočišči v hotelih in zdraviliščih, ko npr. starejši ljudje ne morejo s sabo vzeti svojega majhnega kužka, ki jim pomeni vse na svetu. V mondeni Švici ob Ženevskem jezeru si s kužkom dobrodošel kjerkoli, prav tako v Avstriji in v ostali Evropi. Zelo je pomembno, da imamo socializirane pse, kar pomeni, da ne motijo okolice in se brez problemov vključijo v kakršnokoli okolje skupaj s svojim lastnikom.
Velika želja ljudi po sobivanju s kužki brez sprenevedanja, brez kančka slabe volje kadarkoli na vso moč vračajo ljubezen in hvaležnost svojemu lastniku in ga nikoli ne pustijo na cedilu. Očitno je, da vedno več ljudi spoznava bit živali in si omislijo psa kot spremljevalca na svoji življenjski poti, kot sopotnika družini, družabnika in prijatelja. Žal pa se še vedno dogaja, da ljudje zlorabimo zaupanje psov, jih privezujemo na verige, zapiramo v male bokse, parimo in reproduciramo mladičke zaradi finančne koristi, prekupčujemo s psi, ko pa ostarijo, se jih hočemo rešiti na najbolj nizkoten način – ne nudimo jim pomoči, ko so bolni, in podobno. V teh ljudeh oziroma lastnikih psov ni čuta humanosti, ni srčne kulture in pozitivnega duha. To so duhovni siromaki, ki si sobivanja s psi ne zaslužijo in ga niso vredni. Prav je, da se z novostmi in novimi ukrepi dopolnjuje Zakon o zaščiti živali in prav je, da imamo močna in dobro razvita društva za zaščito živali. Ljudje moramo doseči tako raven zavedanja, da lahko učinkovito razkrivamo mučitelje živali in njihova dejanja učinkovito prenesemo v javnost. Veterinarska inšpekcija, policija in pravosodni organi bi morali ob omenjenih zlorabah živali učinkovito ukrepati.
Naj zaključim z verzom neznanega avtorja:
Je tvoj prijatelj,
tvoj partner,
zaščitnik, tvoj pes.
Ti si njegovo življenje,
njegova ljubezen,
njegov vodnik,
vedno ti bo vdan in zvest,
tvoj bo do zadnjega
utripa svojega srca.
Dokaži, da si vreden
take predanosti.
Ljudje si delimo naš planet z mnogimi živalskimi vrstami in za človeka so postale mnoge živali človekov zvesti spremljevalec in prijatelj. Človeku, obremenjenemu v brezglavem hitenju sodobnega sveta,socializirana žival kot družinski član lajša življenjske tegobe, popestri mu vsakdan.
In prav kužek, naš kosmatinček, je veljal že v preteklosti za najzvestejšega človekovega prijatelja. Morda se tedaj, ko postane mala kosmata kepica del našega družinskega okolja niti ne zavemo, kako bo v nas vzbujala nežna čustva, kako nas bo razveseljevala in kako bo odraščajoči kužek čutil z nami.
[/members_only]
Emil Senčar, dr.vet.med.
Sestavek sloni na lastnih strokovnih izkušnjah, na spremljanju dosežkov veterinarske medicine v strokovni literaturi ter na strokovnih simpozijih doma in v tujini.
Objavljeno v prvi številki revije Kužek
