Koža je največji organ oziroma čutilo, ki varuje vse druge organe v organizmu. Na koži ločimo dve osnovni plasti, zunanjo, tako imenovano kožo v ožjem pomenu besede (cutis ), in notranjo, tako imenovano podkožje (subcutis). Cutis je sestavljen iz povrhnjice (epidermis) in usnjice (dermis). V sistem kože prištevamo še njene izrastke: dlako, kremplje, blazinice in smrček.
Koža in dlaka, poleg tega, da varujeta telo pred škodljivimi vplivi iz okolja, uravnavata še telesno temperaturo. Prav tako je koža tudi čutni organ, saj zaznava dotik, bolečino, srbež, toploto in mraz.
Koža opravlja svojo zaščitno nalogo na več načinov, in sicer na:
– fizikalni (dlaka in poroženela plast celic),
– kemični (maščobna emulzija),
– imunski (obrambne celice in protitelesa) ter
– mikrobiološki način (bakterije in glive, ki so prebivalci kože).
Vsak organizem ima imunski sitem, ki varuje pred vdorom škodljivcev iz okolja. Sestavlja ga preplet obrambnih mehanizmov; od fizičnih pregrad, kot so recimo koža in sluznice, do obrambnih celic, ki bodisi izločajo protitelesa bodisi so sposobna pojesti tujo snov ali škodljivca (na primer virus ali bakterijo).
V primeru imunsko pogojenih bolezni pa lasten imunski sistem začne proizvajati protitelesa ali senzibilizirane limfocite, ki napadajo svoje celice, posledica tega pa je uničenje lastnega zdravega tkiva. Imunsko pogojene bolezni lahko prizadenejo samo en telesni sistem ali pa več hkrati (na primer kožo, živčevje, mišice, prebavni ali endokrini sistem). Vzrok za nastalo »napako« je v velikem številu primerov še vedno neznanka. Obstajajo teorije, pri katerih naj bi velik vpliv na pojav bolezni imeli genetski dejavniki, ultravijolična svetloba, piki nekaterih žuželk, različna zdravila ter cepljenja z živimi cepivi.
Najpomembnejše imunsko pogojene kožne bolezni so:
Pemphigus complex:
– Pemphigus foliaceus,
– Pemphigus vulgaris,
– Panepidermal pustular pemphigus,
– Pemphigus erythematosus,
– Paraneoplastic pemphigus;
– Bullous pemphigoid,
– Discoid lupus erythematosus,
– Systemic lupus erythematosus,
– Juvenile cellulitis,
– Erythema multiforme,
– Toxic epidermal necrolysis,
– Vasculitis.
Ker pa so imunsko pogojene bolezni razmeroma redke, bi se osredotočili samo na tiste, ki jih najpogosteje srečujemo v veterinarski praksi.
Gre za skupino bolezni, pri kateri nastanejo različne spremembe, in sicer nastanek mozoljev, krast, razjed ter brezdlačnih mest. Kliničen potek bolezni je odvisen od pasme živali ter vzroka nastanka bolezni.
Najpogostejša bolezen v tej skupini je Pemphigus foliaceus, ki se najpogosteje pojavlja pri pasmah, kot so chow chow, akita inu, novofundlandec in doberman. Spremembe se najprej pojavijo na ušesih in obrazu ter se kažejo kot razbarvanost smrčka, prisotnost krast po zgornji strani smrčka, okoli oči ter po uhljih. Pozneje se spremembe razširijo tudi na blazinice šap, ki postanejo zadebeljene in razpokane. Pri Pemphigus erythematosus se spremembe pojavijo samo na obrazu in se ne širijo po telesu. V najhujši obliki se kaže Pemphigus vulgaris, pri katerem se v ustih, dimljah, pod pazduhami ter na mukokutanih spojih (spoj med kožo in sluznico) pojavijo mehurčki, ki pozneje počijo. Zaradi nastalih težav nastopi prekomerno slinjenje, neprijeten vonj iz gobčka, pozneje tudi oslabelost, neješčnost, povišana telesna temperatura ter povečane bezgavke. Zelo redka oblika pa je Paraneoplastic pemphigus, ki se pojavlja pri psih, obolelih za limfomom (vrsta krvnega raka), tumorjem na mlečni žlezi ter modih.
Za postavitev diagnoze so potrebne histološke preiskave večjega števila vzorcev kože, ki se jih po navadi jemlje na koncu, ko so že vse druge preiskave negativne (na primer kožni ostružki ter bakteriološka in mikološka preiskava nastalih sprememb).
Ne glede na vzrok in vrsto prizadetega tkiva zdravimo vse imunsko pogojene bolezni po načelu zaviranja delovanja imunskega sistema z imunosupresivnimi zdravili ter podporno terapijo (esencialne maščobne kisline omega 3, omega 6, vitamin E ter UV-zaščitniki).
[members_only]
Discoid lupus erythematosus
Gre za bolezen, ki se najpogosteje pojavlja pri pasmah psov z dolgim gobcem, kot so na primer škotski in nemški ovčar, sibirski husky ter nemški kratkodlaki ptičar. Pri oboleli živali lahko opazimo izgubo pigmenta po smrčku, okoli oči in po uhljih, redko pa v ustni votlini. Pozneje se lahko pojavijo tudi razjede in kraste.
Za potrditev diagnoze so prav tako potrebni vzorci kože.
Za zdravljenje omejenih sprememb na koži se uporablja topikalna imunosupresivna zdravila ter kreme z zaščitnim UV-faktorjem. Pri obsežnejših spremembah pa uporabljamo sistemska imunosupresivna zdravila ter podporno terapijo.
Systemic lupus erythematosus
Bolezen imenujemo tudi »lupus« ali »veliki imitator«, saj oponaša klinične znake številnih drugih sistemskih bolezni. Najpogosteje se pojavi pri nemškem ovčarju. Poleg kožnih težav, ki se kažejo z rdečino in razjedami po glavi, ušesih in blazinicah šap, se pojavijo tudi druge težave, ki so vezane na različne organske sisteme. Lahko se pojavi anemija, bolezni mišic (polymyositis) in sklepov (polyartritis), ledvic (glomerulonephritis), nevrološke motnje ter povišana telesna temperatura.
Diagnostika je težavna. Treba je upoštevati klinični potek bolezni ter uporabiti različne serološke in imunološke teste.
Samo zdravljenje je manj uspešno kot pri preostalih imunsko pogojenih boleznih.
Juvenile cellulitis
Gre za redko obolenje kože, ki se najpogosteje pojavi pri pasjih mladičih pred četrtim mesecem starosti. Predisponirane pasme so zlati prinašalec, labradorec in irski seter. Lastnik najprej opazi oteklino obraza, še posebej na vekah, ustnicah in smrčku. Zelo hitro se na teh mestih pojavijo mozolji, ki se odprejo. Prizadeta žival je neješča, depresivna in ima povišano telesno temperaturo.
Diagnozo lahko postavimo glede na klinične znake, za dokončno postavitev te pa je potrebna še citološka preiskava izcedka iz sprememb ter histološka preiskava vzorca kože.
Bolezen zdravimo z visokimi odmerki imunosupresivnih zdravil, v primeru uspešnega zdravljenja pa se bolezen ne ponavlja in ima dobro prognozo.
[/members_only]Urša Luštrek, dr. vet. med.
Objavljeno v enajsti številki revije Kužek
