Prav gotovo se vsak izmed nas spomni na kakšno praznovanje, novoletno ali rojstnodnevno zabavo, ko se je miza šibila od dobre hrane in smo na koncu obsedeli z rokami v naročju in s komentarjem: “Tako sem se najedla, da ne morem vstati!” Takšnemu prenajedanju običajno sledi popoldan, ko se nam nič ne ljubi, slabo prespana noč, napihovanje ali celo prebavne težave. Če povzamem, lahko rečem, da hrana močno vpliva na moje počutje in verjetno to velja za večino ljudi.
Kaj pa hrana za naše najboljše prijatelje? Ali vpliva tudi na njihovo počutje? Moje izkušnje pravijo, da še kako vpliva. Nisem strokovnjakinja za prehrano, samo poslušam svoj občutek in opazujem naše pse. Najstarejši med njimi je z nami že 12 let.
Moje zanimanje za pasjo prehrano se je začelo to pomlad, ko je naš sicer zelo zdrav 12-letni mešanček Ajk, ki je veterinarja do takrat obiskoval samo zaradi obveznega cepljenja, nenadoma zbolel. Na sprehodih je stresal z glavo, jo držal postrani in nam nastavljal ušesa, da bi mu jih masirali. Odpeljali smo ga k veterinarju, ki mu je določil zdravljenje s tekočino za izpiranje ušes in kapljicami. Zdravljenje je takoj pomagalo, vendar se je vnetje prav tako hitro ponovilo. Tako so se izmenjevala obdobja zdravljenja in kratka obdobja brez težav. Tako ni šlo več naprej. Očitno je bilo, da zdravimo le znake bolezni, ne pa tudi vzroka. Ker nisem vedela kam naj se obrnem po pomoč, sem začela brskati po spletu. Na forumu sem iskala izkušnje drugih skrbnikov in prebrala vse mogoče – med drugim tudi zgodbe o psih, ki so redno na kapljicah proti vnetju ušes ali so bili celo operirani – in bilo me je groza ob prebranem. Naj na tej točki omenim, da je Ajk kaplice v dno duše sovražil in se je z glavo do ramen zaril pod kavč, ko je bil čas za zdravila kljub temu, da s svojimi 25kg ni ravno majhen kuža, in da se veterinarjev na smrt boji. Na srečo nisem obupala in nazadnje sem naletela na članek, ki je našemu psu spremenil življenje na bolje!
Priznam, v preteklosti se nisem nikoli posebej ukvarjala s pasjo hrano. Na začetku smo Ajku kupovali bolj priznane znamke pasjih briketov, vendar mu niso nikoli posebej dišali, zato smo mu začeli kupovati brikete iz supermarketa, ki so mu bili všeč, pogosto pa je dobil tudi kuhano hrano, ki mu je najbolj teknila. Prej omenjeni članek pa mi je odprl oči. Govoril je o surovi hrani, kot edini pravi hrani za psa, ki je mesojedec in skupaj smo se odločili, da gre Ajk na surovo dieto. Na začetku ni bilo enostavno. Naš kuža nas je pisano gledal, ko smo predenj postavili posodo surovega mesa in vihal nos, ker vonja in okusa surove hrane ni bil navajen, a smo vztrajali. Potreboval je več tednov, da se je privadil in se začel spet veseliti obrokov. Po nekaj tednih so težave z vnetji izzvenele brez zdravil, izginil je slab zadah in izcedek iz oči, shujšal je in kožušček se mu sveti. Na sprehodih je spet igriv in razigran in včasih se pošalimo, da je pozabil, da je že star!
Seveda ta način hranjenja predstavlja malo več denarja ali malo več dela. Če sta zaposlena oseba in za rezanje mesa nimate časa ali vam preprosto ni všeč, pa lahko že zamrznjene obroke kupite v mnogih trgovinah za male živali in veterinarskih ambulantah. Lahko pa greste v mesnico in kupite meso, kosti in organe, da zagotovite uravnotežen obrok, vse skupaj razrežete in z nekaj zelenjave razdelite na porcije ter zamrznite. Vse to za Ajka počne moja mami, saj jaz sedaj živim s svojim partnerjem in skupaj z njim pripravljam surove obroke za najina psa. Po več kot pol leta lahko zatrdim, da priprava ne vzame veliko časa. Vse je v organizaciji. Vsi se strinjamo, da so naši kužki družinski člani in da so zelo nezahtevni. Za njih ne peremo (oziroma zelo redko), ne likamo in ne kuhamo, zato tistih nekaj uric na mesec z veseljem namenimo pripravi pasje hrane. Še posebej, če se posledice surove prehrane kažejo, kot svetleč kožušček, bolj beli zobki, manj bolezni in zelo veseli pasji repki.
Ja, hrana je lahko zdravilo. Tako za ljudi kot za živali.
Nina Bartol
