H kot Ljubezen; Lovec na zvezde

526
Hunter of Stars med malico
Hunter of Stars med malico

Pozdravljeni ljubitelji kužkov, pozdravljeni vsi, ki sledite naši zgodbi, ki se je začela 19.11.2015. Danes imamo kužki iz legla »H« von Aisneren točno tretji mini rojstni dan. Tako je, danes smo stari natanko tri tedne. Sem prvi samček iz legla in v bistvu prvi, ki je od vseh kužkov v leglu, prišel na ta svet. Ker smo ta teden že dobili čisto svoja imena, pa se vam lahko kar predstavim. Moje ime je Hunter of Stars von Aisneren. Ja, ja, vem, mogoče boste mislili, da je moje ime tako dolgo in zakomplicirano, pa vendar temu ni tako. Naša skrbnica je namreč skrbno izbrala imena za nas. Opazovala nas je, opazovala kako se že počasi razvijajo naši karakterji in za vsakega kužka izbrala ime, ki ima za seboj čudovito zgodbo. Zgodbo novega, mladega življenja.

Vas torej zanima kako sem jaz dobil takšno ime? Kot sem že omenil, sem bil prvi mladiček. Prvi mladiček za mojo pasjo mamico Chanel in prvi mladiček, ki mu je na ta svet pomagala naša skrbnica. Ko me je zagledala, so se ji menda od sreče orosile oči. Pravi namreč, da sem čudovit! Menda sem že ujel njeno srce (in ne dvomi, da bom kaj hitro ujel tudi srca drugih ljubiteljev kužkov) in od tukaj se je odločila, da me poimenuje Hunter (lovec). Ker pa pravi, da si zame v mojem pasjem življenju želi le najboljše, da si zame na tem svetu želi nekaj več, ker pravi, da si zaslužim le najbolj svetle zvezde na svetu, se je odločila, da ne bom samo lovec. Poimenovala me je Hunter of Stars – Lovec na zvezde. Seveda pa mi lahko rečete enostavno Hunter. Menda sem zelo poseben majhen kužek. Kot da že zaradi svoje obarvanosti nisem že tako prikupen, mi je narava na vrh moje pasje glavice naslikala še čisto posebno črno pikico. Zaradi te pikice me naša skrbnica kliče kar »moj mali Piki«.

hunter-triTako, sedaj, ko sem se vam predstavil, pa je čas, da vam povem, kaj vse se nam je zgodilo ta teden. Poleg vsega počitka, ki smo ga imeli na urniku, poleg vseh malic, ki jih tako skrbno pripravlja naša pasja mamica, je bil ta teden poln novosti!

Veste, ko smo dopolnili 14 dni, smo pred svojimi smrčki zavohali čisto poseben vonj. Kljub temu, da smo še tako zelo majhni, naši pasji noski delajo sto procentno že … no ja, natanko tri tedne. Že ko smo se skotili, so nas naši smrčki popeljali do okusnega mleka, ki ga je tako skrbno hranila naša pasja mamica. In ta nov vonj je bila pasta proti notranjim zajedavcem. To je pasta, ki bi jo morali dobiti vsi mladički, kajti le z njo lahko skrbniki preprečite, da se v naših trebuščkih naselijo majhne glistice ali trakulje, ki nas lahko zajedajo in povzročajo hujše in manj hude bolečine in obolenja. Moram priznati, da je bila po monotonih obrokih zelo dobra! Že kar komaj čakam, da mine novih 14 dni, da jo bom lahko ponovno pojedel. Med tem pa sem se že posladkal z neko drugo pasto, ki menda uravnava naš trebušček, da slučajno ne bi dobili krče od mleka v prahu, s katerim nas dohranjuje naša skrbnica, da tako pridno pridobivamo na telesni teži (ne uide ji noben gram, tehta nas vsak dan. Me res zanima, če tudi sama s takšnim veseljem stopi na tehtnico in če dovoli, da cela njena družina gleda na kateri številki se ustavi?). Potem pa je včeraj sledilo za vse nas super presenečenje! Skrbnica nam je skuhala našo prvo kosilo in prvo večerjo! Ali ste že kdaj jedli tako zelo okusen pšenični zdrob, kuhan na okusnem domačem mleku? Mmmm, čeprav se še ne slinim, si predstavljam, kako se mi cedijo sline. Domov nam je prinesla prikupne majhne posodice iz katerih menda lahko tudi mi jemo, čeprav so na njih narisane muce. Menda smo že dovolj stari, da se začnemo počasi navajati jesti iz posodice in moram priznati, da ni bilo samo okusno, vendar tudi zabavno! Imeli smo namreč novo priložnost čisto umazati našo skrbnico, potem pa smo skoraj pojedli še njo, ko je tako zelo lepo dišala po okusni malici.

Hunter zelo rad tuli, ko zagleda svojo skrbnico.
Hunter zelo rad tuli, ko zagleda svojo skrbnico.

Poganjati so nam začeli že majhni, špičasti zobki, s katerimi bomo delali preglavice njej in našim novim skrbnikom. Začeli smo se tudi že igrati. Sicer smo še preveč nerodni, da bi igra bila podobna … no ja … igri, vendar nas je vseeno tako zelo lepo gledati! In kot da še vsi te sladki in čudoviti dogodki niso dovolj za ta teden, sem kot čisto pravi Lovec, srce moje skrbnice še enkrat ujel v svoje pasje mreže. Ko se je namreč (tako kot vedno, ko ne pomisli na to, da jo bomo polulali ali pa še kaj več) vsa stopljena usedla v našo pasjo kotilnico, sem ves nestabilen, na nerodnih nogicah kar se da hitro pritekel do nje in … prvič v svojem pasjem življenju, od vsega tega velikega veselja, pomahal s svojim majhnim repkom!

P.S.: Pridružite se nam tudi drug teden, ko bo svojo pasjo zgodbico in vse novosti, povedal moj mlajši (in malo večji) bratec H… O ne, ne! Če vas zanima tudi njegovo ime in zgodba za njim, boste morali še malo počakati.