Je tudi vaš kosmatinec eden izmed tistih, ki preprosto obožuje priboljške iz surove kože, zlasti tiste v obliki kosti? Večina psov izredno uživa v žvečenju izdelkov iz surove kože in ne le, da se lahko z njimi zamotijo celo za več ur, zdi se, da trpežnega priboljška nikoli ne zmanjka. Pa ste vedeli, da je to eden najbolj nevarnih in strupenih priboljškov, s katerim lahko nevede psa zastrupljate, vsakokrat, ko mu ga postrežete?
Čeprav je grizenje žvečljivih priboljškov izredno koristno za ohranjanje zdravja zob in ustne votline, pa ni vseeno kaj pes grize. Dovolj poučeni smo o tem, da psu ne dajemo kuhanih kosti in da smo se že zdavnaj znebili plastičnih igrač, ki vsebujejo nevarne rakotvorne spojine. Zakaj torej brez pomisleka psu posrežemo s kostmi iz surove kože, če se nam niti sanja ne kako nastajajo?
Večina ljudi verjame, da gre za stranski produkt mesne industrije, torej, da je takšna kost nekakšen surov mesni proizvod. Resnica ne bi mogla biti dlje od tega. Dejansko gre za stranski proizvod industrije usnja. Torej svojim psom za žvečenje pravzaprav ponujamo usnje in še to zgolj tisto, ki ni primerno za predelavo v torbice, čevlje in oblačila – kako je torej lahko primerno za to, da ga naši ljubljenci več ur glodajo?
Kako torej nastanejo tovrstne kosti?
Najprej pojasnimo – izraz ‘surova koža’ je pravzaprav neprimeren, saj ta koža še zdaleč ni surova, temveč je večkrat obdelana. Pa poglejmo kako.
Kosti, ki jih naši ljubljenčki tako obožujejo, nastajajo v štirih korakih. V prvem koraku goveja koža iz klavnice potuje v obrat za strojenje, kjer le-to obdelajo s kemikalijami, da se med transportom ne bi pokvarila. Kožo zato obdelajo bodisi z mešanico pepela in luga ali z izredno strupeno raztopino apna in natrijevega sulfida. V tem procesu se od kože ločijo dlaka in maščoba. Sledi še ena plast kemikalij, ki olajšajo delo ločevanja kože po slojih – zunanji sloj kože uporabijo za izdelavo usnja za avtomobilske sedeže, torbice, čevlje in oblačila, medtem ko notranji sloj uporabijo za izdelavo lepil, kozmetike, želatine … in pasjih priboljškov.
Ta notranji sloj kože v drugem koraku dodatno obdelajo z raztopino vodikovega peroksida in/ali belila, da odstranijo barvo in neprijeten vonj.
Tretji korak v izdelavi psom najljubšega priboljška je to, da ga sploh naredijo privlačnega za oko in brbončice. To v praksi pomeni, da uporabijo različne arome in ojačevalce okusa, pa tudi barvila, da bi bil videti kar se da slasten in bi psom kar se da teknil. Ker ti priboljški ne spadajo v kategorijo ‘hrane’, lahko vsebujejo praktično karkoli. Tako v četrtem koraku pogosto dodajo celo različna lepila, ki poskrbijo, da so kosti resnično trdne in jih je izredno težko dobiti narazen.
Ko so testirali primerke kosti iz surove kože, so v njih odkrili: svinec, arzenik, živo srebro, krom, formaldehid in druge strupene kemikalije. In čeprav je za mnoge od teh sestavin znano, da povzročajo raka in številne druge bolezni, ter so v večjih količinah izredno strupene, pa večinoma končni uporabniki niti ne vemo s čim vse so bili ti proizvodi tretirani in na kakšen način v resnici, v majhnih dozah, dolgoročno zastrupljamo svoje pse …
Veterinarji pa opozarjajo na še eno nevarnost tovrstnih izdelkov: ko jih psi dalj časa glodajo, kosti postanejo mehke in žvečljive. In čeprav je to trenutek, ko večina psov šele začne resnično uživati, je to tudi trenutek, ko bi jim (če jim že postrežemo z njimi) morali kost vzeti. V tej fazi nima kost več nobenih koristi za zobe, predstavlja pa – ob zaužitju – nevarnost zadušitve in blokade prebavnega trakta.
Maja Kalaš
Vir: Rodney Habib – Pet Nutrition Blogger
