1 … 2 … 3 … 4 … 5 … Zdaj! Vratca kletk se istočasno odpro in iz njih z vso hitrostjo zdirjajo sloki angleški hrti ter se poženejo v dir za umetno vabo. Tradicija pasjih dirk sega že v davno leto 1876, ko so v bližini Londona prvič priredili tekaško dirko, vendar pa se v tistem času tekmovanje ni obneslo in se je v obliki, kot jo poznamo še danes, vrnilo šele z letom 1912. Za to je poskrbel Američan Owen Patrick Smith, kateri se je usmilil zajcev, ki so jih do takrat uporabljali kot živo vabo za lov, ter v Kaliforniji odprl prvo dirkalno stezo ovalne oblike z umetno vabo. S tem je namreč želel vzpostaviti vzporednice med konjskimi in pasjimi dirkami. Dobronamerna praksa z več kot stoletno tradicijo pa se je razvila v pravo industrijo, ki jo s svojimi visokimi stavnimi vložki podpira zahodni svet, in s tem tudi v izkoriščanje človeku zvestih živali.
Lep, kot da bi ušel s slikarjevega platna
Veliki angleški hrti v resnici nimajo nič skupnega z britanskim otokom. Reliefe figur njihovih prednikov lahko zasledimo že na zidovih egipčanskih grobnic, iz Bližnjega vzhoda pa so se preko Španije nato razširili po vsej Evropi in dosegli tudi britanski otok. Po mnenju strokovnjakov naj bi pasma izvirala iz starodavnega faraonskega psa, ki naj bi ga feničanski trgovci prepeljali na Otok. Spet drugi so mnenja, da naj bi Evropo dosegel v družbi križarjev, ki so se vračali iz vojne na vzhodu. Ime Greyhund po mnenju nekaterih izvira iz stare angleške besede »grai« oz. lep, s tem se strinja tudi pokojni avstrijski lingvist Pokorny, ki je bil mnenja, da poimenuje »fair dog« pravičnega, svetlega in lepega psa. Prav zagotovo pa gre za pasmo, ki je v zgodovini igrala izredno pomembno vlogo, saj se pojavlja tudi v Bibliji in na številnih slikarskih delih. Nad njim so se navduševali številni umetniki, francoski pesnik Gages de la Buigne pa je o njem zapisal: »Hiter, hitrejši od konja, nobena domača žival se ne more kosati z njim. Lep, kot da bi ušel s slikarjevega platna!« Tako je pasma osvojila angleški dvor in postala nepogrešljiva pri lovu na jelene, merjasce in damjake. Prav zaradi svoje aerodinamične konstrukcije ter sloke postave je veliki angleški hrt izredno hiter ter dosega tudi do 70 km/h. Kljub temu pa so znani po svojem milem in nežnem karakterju. Greyhoundi zaradi svoje izredne navezanosti na lastnika veljajo za prijetne družabnike, do tujcev pa so mnogokrat zadržani. Pasma je inteligentna in neagresivna, ne smemo pa pozabiti, da so v osnovi še vedno lovski psi z močno razvitim čutom za plen.
Pasje dirke v številkah
Zaradi izredne hitrosti je pasma postala osrednja figura pasjih tekmovanj, ki so se razvila po Zahodnem svetu in prešla tudi na druge celine. Tekaška industrija se je najbolj razvila prav v Angliji in na Irskem, v nekoliko manjšem obsegu pa dosegla tudi ZDA, Avstralijo, Novo Zelandijo, Kitajsko, Argentino in afriško celino. V javnosti se krešejo polemike glede humanosti tega športa, širijo se glasne pobude društev za zaščito živali za prenehanje izkoriščanja angleških hrtov. Na forumih ljudje pozivajo vzreditelje in lastnike tekmovalnih psov, naj si najdejo resnične službe in naj prenehajo z izkoriščanjem teh nežnih bitij. Slednji pa se zagovarjajo, da je tekmovanje v skladu z zakoni in da pri vsem tem ne gre za kršenje pravic živali. Vendar številke kažejo drugače, zagotavljajo v društvu za pomoč hrtom v stiski Hrtji svet, ki na področju zaščite živali deluje že dobrih deset let. Po podatkih svetovnih organizacij namreč samo na Otoku in na Irskem letno za potrebe tekaške industrije vzredijo okrog 40 000 greyhoundov. Natančno število ostaja neznanka, saj obstaja veliko število neregistriranih legel, poleg tega pa vzreditelji pogosto registrirajo le nekaj psov iz legla, ne pa vseh. A kričečih številk še ni konec. Do 3 mesecev starosti je zavrženih vsaj 12 000 psov, v starosti do dveh let (takrat namreč pridobijo licenco za tek) pa jih »izgine« še okoli 15 000. Kasneje je veliko mladih in zdravih hrtov pobitih še na stadionih. Pred leti je veterinar, ki je na stadionu opravljal delo, priznal, da je tedensko na željo lastnikov uspaval vsaj 10 popolnoma zdravih greyhoundov. Če upoštevamo, da je to pogosta praksa v tem športu, skupno število pasjih žrtev tekaške industrije znaša po predvidevanjih 35 000 velikih angleških hrtov letno. Hrte »upokojijo«, ko ne dosegajo več želenih rezultatov, vendar redko kateri greyhound tekmuje več kot štiri leta. Nato so nekateri samci in samice uporabni le še za razplod, ostalim pa po podatkih vzrediteljev poiščejo nove domove, kar pa je daleč od resnice. Po podatkih organizacij je namreč posvojen le vsak peti hrt. V resnici večino pobijejo, nekateri odsluženi greyhoundi še tekmujejo na nelicenčnih stadionih ali pa jih uporabljajo za lov, prodajo na Kitajsko ali na klinike, kjer trgujejo z njihovimi notranjimi organi in krvjo ter jih uporabljajo za »poskusne zajčke«.
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
Nika Arsovski
Objavljeno v petindvajseti številki revije Kužek
