Pomlad je čas, ko se dan podaljšuje, vreme postaja bolj prijazno in ko se narava prebudi in zaživi v vsej njeni lepoti. To je čas, ko za vodnike psov ni lepšega, kakor izlet v naravo s svojim štirinožnim prijateljem, da si čim dlje od mestnega vrveža in vsakdanjih obveznosti oddahnemo in si napolnimo baterije. Pot nas tako pogosto zanese v gozd, le kaj je lahko na svetu lepšega kakor samotna gozdna pot in veseli kuža, ki prosto teka od enega drevesa do drugega? Pomlad pa je čas prebujanja tudi za druge gozdne prebivalce, na katere sprehajalci pogosto ne računamo – medvede. Pri nas je njihova populacija grobo ocenjena na okoli 300 do 400 osebkov. Najbolj razširjeni so po gozdovih visokega krasa, notranjske in kočevsko-belokranjske regije, srečamo pa ga lahko tudi v neposredni okolici Ljubljane.
Kljub njihovi velikosti in zastrašujočem zobovju in krempljih se medvedi večinoma prehranjujejo s hrano rastlinskega izvora, kot so jagode, borovnice, robide, kostanj, lešniki in različno sadje. Beljakovinski del njegove prehrane pa sestoji iz žuželk in njihovih bub, razne mrhovine, včasih pa tudi uplenijo kakšno divjad ali drobnico. Do konflikta z ljudmi prihaja predvsem zaradi nezavarovanih ali divjih odlagališč smeti, pri klavniških odpadkih ali čebelnjakih v neposredni bližini naselij. Pozimi medvedi mirujejo v brlogu, samice pa takrat tudi kotijo mladiče. Ravno v teh lepih pomladnih mesecih pa medvedi prihajajo iz brlogov in si po dolgem mirovanju začenjajo iskati hrano.
Kljub temu, da je medved izjemno previdna in plašna žival, ki se stiku s človekom izogiba, pa je nevarnost pri srečanju z njim vedno prisotna. Še posebej so nevarne samice z mladiči, saj jih neustrašno varujejo. Zato je zelo pomembna previdnost pri izletih v gozd na območju medveda, še posebej v pomladanskem času. Velja pravilo, da moramo pri takih sprehodih nase jasno opozoriti, najbolje je, da smo pri hoji glasni, si žvižgamo ali pa se pogovarjamo. Medved nas bo že od daleč slišal in zavohal ter kar najhitreje pobegnil čimdlje od nas.
Opozorilo za sprehajalce psov
Za nas, pasje sprehajalce, pa je izjemno pomembno opozorilo, da mora biti pes na območju medveda vedno na povodcu, saj se največ napadov na človeka zgodi prav zaradi spuščenih psov. Psi, ki so v gozdu spuščeni, bodo velikokrat zavohali in našli medveda, ki ga ljudje sploh nikoli ne bi opazili ali srečali in bi se nam v velikem loku izognil. Psu je taka žival zanimiva in se ji poskuša približati, saj večina hišnih ljubljenčkov nima izraženega nagonskega strahu pred medvedi in jih v nevarnost žene radovednost. Ko medveda najdejo, se mu poskušajo približati in ga tako razdražijo. Medved psa napade, pes pa spozna svojo napako in v strahu in iskanju varnosti zbeži nazaj k svojemu vodniku, za njim pa se požene razdražen medved in tako nehote pride do srečanja s človekom ali celo napada. Če gre za medvedko z mladiči, je celoten scenarij še bolj nevaren, saj mladiče poskuša zaščititi pred psom in človekom. Na žalost je takih primerov vsako leto kar precej, neljubemu dogodku pa se lahko izognemo tako, da imamo psa v gozdu vedno na povodcu in pod kontrolo, ali pa se v kritičnih mesecih takim sprehodom na območju medveda celo odpovemo.
Medved je čudovita divja žival, na katero moramo biti ponosni in jo varovati, vendar pa moramo njegov življenjski prostor spoštovati in na sprehodih upoštevati nekaj osnovnih napotkov, ki bodo preprečili srečanja in morebitne napade. Zavedati se moramo, da v njihov habitat vdiramo mi in ne obratno, tako pa moramo poskrbeti, da bomo z njimi lahko kar najbolj miroljubno sobivali.
Viri: dinalpbear.eu
Andreja Fegeš
