Ko pride beseda na rodovnik, pogosto slišimo stavek: ‘ne potrebujem papirjev, saj psa ne bom razstavljal, kuža bo samo hišni ljubljenček!’ Ta kos papirja je, že odkar obstaja, predmet mnogih razgretih debat. Rodovniški psi imajo za več generacij nazaj znano poreklo, katerega zagotavlja dokument, ki ga ob skotitvi prejme prav vsak mladič iz legla. Dodeljevanje rodovnika le določenemu številu mladičem iz legla je na srečo stvar prejšnjega stoletja. Nerodovniški mladič tega dokumenta ne prejme, rejec pa bodočemu lastniku ni dolžan zagotoviti nikakršnih informacij o psičkovih prednikih, njihovem zdravstvenem stanju in izgledu. Res je, da nerodovniških psov ne moremo razstavljati, vendar pa to še zdaleč ni edini namen rodovnika. Razstave so nedvomno velik del vzreje psov, vendar pa lahko pse vzrejamo tudi če niso nikoli prestopili pragu razstavnega ringa in obratno – tudi najboljši šampionski naslov ni obveza, da moramo tega psa pariti. Seveda pa uspešni razstavni rezultati prinašajo določen ugled psu in njegovemu lastniku, ter dokazujejo njegovo lepoto, zdravje, ustrezen temperament in skladnost s standardom določene pasme, kar ga naredi bolj zaželenega za nadaljnjo vzrejo. Prav te atributi pa nerodovniškemu psu iste pasme pogosto manjkajo.
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
Andreja Fegeš
Objavljeno v enaindvajseti številki revije Kužek
