Ste tudi vi že razmišljali, da bi svojemu ljubljenčku priskrbeli novega najboljšega prijatelja? Vam je težko pri srcu, ko odhajate v službo, in veste, da se bo vaš ljubljenček medtem dolgočasil? Ste velikokrat občudovali lepo vzgojen pasji parček na sprehodu? Ali si preprosto ne želite, da bi bil vaš kužek »razvajeni edinček«? Ali pa imate toliko energije, da bi jo lahko izvažali, in ste prepričani, da boste zlahka kos dvema nadobudnima štirinožcema?
Za marsikaterega lastnika dveh psov ni lepšega prizora, kadar se zvečer stisneta skupaj in mirno zaspita. Preveva ga zadovoljstvo ob pogledu na uigrano, skupno igro psov v stanovanju ali na prostem. Vendar pa vam bo veliko lastnikov dveh (ali več) psov potrdilo, da stvari niso vedno rožnate – veliko psov se kljub trudu lastnikov preprosto ne prenaša. Za vas smo zbrali nekaj nasvetov, kako se znajti z dvema psoma ter na kaj morate biti pozorni. Razvrstili pa smo tudi glavne dejavnike, ki govorijo v korist in proti taki ureditvi.
Prednosti:
• Če se psa dobro razumeta, se ne dolgočasita, kadar ostaneta sama doma.
• Na sprehodih po navadi ne iščeta pasje družbe za vsako ceno, saj sta drug drugemu dovolj – sicer ovohata kakšnega mimoidočega psa, potem pa skupaj nadaljujeta pot za vami.
• Če je pes, ki je bil prvi pri hiši, starejši in dobro vzgojen, obstaja velika možnost, da bo mlajši posnemal njegove gibe in hitreje usvojil nove ukaze (na primer odpoklic, »sedi«, »prostor« in podobno).
• Psa, ki se dobro razumeta in se skupaj rada igrata, precej pogosto »izumita« tudi kakšno svojo igro (na primer poseben slog lovljenja, skrivanja in podobno).
• Ni lepšega pogleda, kot je pogled na psa, ki se v spanju stiskata kot mladička v leglu.
• Že ob krajši odsotnosti enega ali drugega se vidno pogrešata ter sta zelo prisrčna, ko se nato navdušeno pozdravita in ljubkujeta.
Kot vsaka stvar pa tudi skrb za dva kužka prinaša kar nekaj slabosti. Največja težava je ljubosumje, ki ga je velikokrat kljub doslednemu trudu lastnika in ožjih družinskih članov skoraj nemogoče odpraviti. Zgodi pa se tudi, da se dva psa ne marata in fizično ne prenašata, kar lahko lastnika stane zelo veliko večmesečnega truda in živcev.
Slabosti:
• Med psoma velikokrat pride do ljubosumja, ki se v njunem odnosu lahko pojavi šele čez nekaj mesecev ali let, čeprav sta bila pred tem »najboljša prijatelja«.
• Podrejeni pes je nenehno pod stresom, prav tako tudi dominanten (zaradi tega oba lahko tudi izrazito shujšata).
• Stroški veterinarja, prehrane (na primer posebne, drage diete) in letovanja (na primer kampiranja ali pasjega hotela) so dvojni.
• Včasih je težko dobiti varstvo za enega psa, kaj šele za dva.
• Če imate dva psa večje pasme, potrebujete večji avto, morda celo večje stanovanje ali vrt (ni pa nujno).
• Če imate psa, ki je že vzgojen, se lahko zmede (celo ustraši), kadar mlajšega glasno učite novih povelj.
• Če je starejši pes nevzgojen, obstaja velika verjetnost, da bo prišlek prevzel vse njegove slabe navade, tako da boste imeli dvojno delo na sprehodu in doma.
• Nekateri psi so med seboj tako nezdružljivi, da jih morate peljati ločeno na sprehod, ločeno hraniti ali celo fizično ločiti v stanovanju.
• Nekateri lastniki trdijo, da se dva psa bolj navežeta drug na drugega kot na gospodarja, zaradi tega pa ju je težje vzgajati.
Kakšna naj bo starostna razlika med kužkoma?
Večina strokovnjakov in lastnikov dveh psov odsvetuje, da istočasno kupite dva mlada kužka, saj menijo, da je najboljša razlika v starosti psov dve do tri leta. V tem času se lahko posvetite novemu družinskemu članu, ga ustrezno navadite na čistočo in ga izšolate, potem pa enako ponovite z mlajšim kužkom. Iz osebnih izkušenj pa lahko rečem, da včasih zadošča le nekajmesečna razlika v tem, kdaj pripeljati domov drugega psa. Tako je intenzivnost ukvarjanja s psi večja, vendar pa se po recimo enem letu zmanjša in umiri. Pri kužkih velja podobno kot pri otrocih – nekateri starši zagovarjajo vsaj nekaj let razlike med sorojencema, da se lahko posvetijo najprej enemu in nato drugemu, nekateri pa raje pohitijo in imajo otroke enega za drugim, saj zagovarjajo majhno starostno razliko in podobne potrebe otrok.
Star in mlad kužek skupaj?
Pasji lastniki mnogokrat svojemu ostarelemu ljubljenčku za družbo pripeljejo mladega kužka, češ da ga bo ta pomladil in mu vlil potrebne energije. Žal pa je velikokrat tako, da nadobudni kratkohlačnik neznosno nadleguje ostarelega gospoda ali damo, ki ne potrebuje takega vznemirjenja v pozni starosti, temveč le miru in topline ter čim manj stresa. Seveda obstajajo tudi izjeme, ki potrjujejo pravilo. Najbolje pa svojega psa poznate sami, zato boste lahko ocenili, ali ga na sprehodu mladi psi zanimajo ali se jim na daleč izogne.
Nekateri starejši psi niso strpni do sitnih mladičev, ko pa ta odraste in se »zresni«, ga starejši sprejme. Lahko pa je ravno nasprotno – ko pride mladiček k hiši, mu starejši dovoli jesti iz svoje sklede, ko pa odraste, pride do resnega spora.
Nekateri lastniki priporočajo, da je vsaj prvih šest mesecev treba peljati mladega in odraslega psa na sprehod ločeno, saj imata različne potrebe glede gibanja in spoznavanja okolja. Lahko pa se izkaže, da imata mladič in ostareli pes približno enake potrebe po kratkih sprehodih večkrat na dan (če ima recimo star pes težave z mokrenjem).
Veliko lastnikov prepusti »vzgojo« mladega psa starejšemu, tako da jih opozarjajoči lajež in celo kakšen »vzgojni« ugriz starejšega niti ne moti. Vendar pa se taka kombinacija lahko hitro sprevrže v neznosno bitko za prevlado, kdo bo »glavni«, saj se le malokateri starejši pes prostovoljno umakne mlajšemu, še posebej, če gre za psa istega spola.
[members_only]
Parček
Odločitev je seveda preprosta, če se nameravate ukvarjati z vzrejo. Če pa to ni vaš prvotni namen, bo najpametneje, da se odločite ali za sterilizacijo psice ali kastracijo psa. Ker je po navadi samica v paru glavna – ne glede na velikost ali pasmo –, marsikateri veterinar odsvetuje sterilizacijo take psičke, češ da bo še bolj dominantna. Če se iz različnih razlogov ne boste odločili niti za sterilizacijo niti za kastracijo, se morate pripraviti, da bo samec tulil, cvilil, praskal po vratih, celo markiral po prostoru in bil več dni neješč, na koncu gonitve pa bo že čisto slaboten in dehidriran. V takih primerih ne pomaga niti selitev v drugo nadstropje, včasih je treba psa za ta čas preseliti k sorodnikom ali prijateljem. Zgodi pa se tudi to, da se samci tako obnašajo samo pri prvi gonitvi psice, pri poznejših pa so povsem ravnodušni.
Laura, 37 let
Doma imamo parček približno enako starih francoskih buldogov. Prvi pri hiši je bil samček. Zelo navezana sta drug na drugega, nenehno sta skupaj, ko spita, pa sta še posebej ljubka. Vedno delujeta v paru – ko lovita mačke, ptiče ali ko uničujeta kavč, zgrizla sta nam celo volan in prestavno ročico v avtu. Če nista skupaj, se zelo pogrešata. V zadnjem času pa sta postala nemogoča, saj je samička zelo dominantna in ljubosumna ter dobesedno »trpinči« samčka. Ne pusti mu jesti, ne dovoli mu, da bi se prišel k nam počohat, ne pusti ga skozi vrata, nenehno ga nadzoruje in potiho (z ubijalskim bolščanjem) ustrahuje. Velikokrat mu sedi na glavi, kar se nam je na začetku zdelo prisrčno, potem pa smo ugotovili, da je znak hude dominance. Ubogi revež je čisto pod stresom! Najprej smo samičino vedenje popravljali in dajali prednost starejšemu samčku, potem pa smo ugotovili, da je najlažje in najmanj stresno za vse, če upoštevamo njuno hierarhijo, saj ga je samička vsakič kaznovala, če mu je »uspelo« dobiti kakšen priboljšek ali trepljaj več.
Dve samički
Veliko lastnikov dveh samičk je obdržalo samičko iz legla svoje prve psičke, tako da imajo mamo in hčer. Na začetku je glavna mama, ki dobesedno »vzgaja« svojo hčerko, jo ošteva, kadar je treba, in budno nadzoruje. Vendar pa slej ko prej pride čas, ko se bo mlada dama postavila zase in hotela prevzeti dominantno vlogo, kar ji po navadi uspe brez večjih težav. Nikakor pa ne želimo posploševati, saj so bitke za prevlado med dvema samičkama lahko vse prej kot nedolžne.
Ana, 36 let
Vedno sem imela dve samički. Meni je to zakon! Najprej je naši dvanajstletni maltežanki Šani delala družbo škotska ovčarka Lana, po njeni smrti pa smo v družino dobili devetletno Izo, mešanko z labradorcem. Nobena od njih ni sterilizirana. Vedno je bila Šana glavna, saj ima najbrž kompleks, ker je majhna. Z Lano sta bili veliki prijateljici, pili in jedli sta istočasno iz iste posode, z Izo pa sta ne preveč domači. Moja šestletna hčerkica je sicer kdaj v sporu s »ta glavno« Šano, a kadar je treba, posežem vmes, da ženske umirim.
Dva samčka
Če imate dva samca, se lahko njun odnos v puberteti izrazito spremeni. Prej najboljša prijatelja lahko postaneta najhujša sovražnika. Objesten mladostnik postane nemogoč, starejši pes pa mu ne ostane dolžan. V boju za prevlado lahko pride do tega, da oba psa markirata po pohištvu in stanovanju, biti morata fizično ločena, saj se hočeta dobesedno »poklati«, če prideta v stik. Seveda pa ni nujno, da bo do tega prišlo, lahko sta krasen in dobro uigran tim. Prednost dveh samčkov v primerjavi z dvema samičkama je predvsem v tem, da nimate nevšečnosti z dvojno gonitvijo psic.
Iste ali različne pasme?
Če ste zapriseženi zagovornik ene pasme, potem je za vas odločitev seveda otročje lahka. Če pa ste morda drugemu psu nenadoma postali nesojeni lastnik, ga »podedovali« ali ga vzeli iz zavetišča oziroma če je mešanček, vpliva na izbiro pasme seveda niste imeli.
Nesporno je, da sta psa iste pasme bolj združljiva, kot pa čivava in nemška doga ali angleški buldog in hrt. Vendar pa se da tudi to pomanjkljivost odpraviti – psa peljete na sprehod ločeno ali pa bolj aktivnemu namenite še dodaten sprehod, vendar pa je to za lastnika dolgoročno kar naporno. Lahko pa se s fizično manj sposobnim (ali starejšim) psom na sprehodu za kratek čas usedete, medtem ko bolj aktivnemu mečete žogo, frizbi ali palico.
Lastniki psov iste pasme s posebnimi lastnostmi poročajo o poudarjenem vedenju, ki je značilno za neko pasmo, tako na primer dva ali trije huskyji še bolj vlečejo na povodcu, dva ali trije border collieji izkazujejo močno potrebo po tem, da »pasejo« drug drugega, prav tako se nagon lovskih psov v tropu še poveča. Dva psa izrazito trmaste pasme sta tudi kar krepek zalogaj, zato se nekaterim zdi smiselno izbrati psa različnih pasem.
Predstavitveno srečanje
Težko je vedeti, kako se bosta kužka ujela. Nekateri priporočajo spoznavno srečanje na nevtralnem terenu, kjer se lahko v miru ovohata in spoznata, spet drugi pa priporočajo, naj pripeljemo novega kužka domov, ko starejšega ni doma. Tako ga preprosto postavimo pred dejstvo, da ima sostanovalca. Verjetno pa se največ prvih srečanj zgodi podobno, kadar dobimo dojenčka – domov pripeljemo »mlajšega« in dovolimo, da ga »starejši« ovoha ter mu pokaže, da je glavni. Če pa boste vzeli dva kužka iz istega legla, imate to prednost, da lahko že v leglu opazujete njuno interakcijo. Vzemite si čas in ju opazujte večkrat ter ob različnih urah dneva.
Kako obvladati ljubosumje in druga nesoglasja?
Zelo pozorni bodite, kako vaša psa pristopata do vas, ali se vedno kdo zrine v ospredje in pri tem dobesedno odrine drugega; opaziti morate razne znake, kot so: tihi, grozeči, ustrahovalni pogledi dominantnega psa (kar je včasih težko pri psih z dolgo dlako), umikanje pogleda in obračanje glave podrejenega psa; bolščanje, renčanje, šavsanje, nasršena dlaka in dvignjen rep nadrejenega psa ter rep med nogami podrejenega psa, njegovo umikanje in podobno.
Pazljivo ravnajte z njunimi igračkami in priboljški (raznimi žvečljivimi kostmi, ki jih ne morejo takoj pojesti), ki se nedolžnemu opazovalcu zdijo povsem pozabljeni na tleh, a vendar psa, ki nista ravno v najboljših odnosih, točno vesta, kje ležijo. V trenutku namreč lahko zanetijo spor! Vztrajati pa morate, da ste vi lastnik igračk, onadva pa si jih morata prislužiti.
Pazljivi morate biti tudi, kadar večkrat dnevno hranite mladička, starejši pes pa jé samo enkrat ali dvakrat na dan, saj je to lahko povod za ljubosumje.
Redki psi složno jedo iz iste sklede, zato naj imata vsak svoj prostor za hranjenje, priporočamo tudi vsaj dve skledi s svežo vodo, saj včasih podrejeni pes ne uspe priti do svoje sklede, kar pa zna biti v hudi vročini in kadar vas ni doma nevarno.
Če se psa ne razumeta najbolje in dominanten pes ne pusti v miru jesti podrejenemu, ta pa v strahu dobesedno golta hrano, je skrajni čas, da ju med hranjenjem ločite, saj sta oba pod velikim stresom. Zanimivo pa je, da nekateri dominantni psi pustijo, da podrejeni pes pojé ostanke iz njegove sklede.
Prav tako je dobro, da imata psa na voljo vsaj dve ležišči, saj je podrejeni pes velikokrat primoran spati na tleh.
Še nekaj nasvetov
Včasih se dva psa na sprehodu tako zaigrata, da preprosto preslišita ukaze in odpoklic. Če se to ponavlja, je najbolje vaditi z vsakim posebej. Včasih se sicer zgodi, da prišlek posnema spretnosti in ubogljivost starejšega, ni pa nujno. Veliko je odvisno od značaja in pasme psa.
Kadar dva psa učite iste ukaze, najprej razločno izgovorite ime psa, nato pa ukaz, tako bosta vedela, komu je ukaz namenjen. Sicer to ne deluje vedno, saj nekateri psi niso dojemljivi za več zaporednih ukazov oziroma besed.
Če nameravate vaditi (na primere agility) samo z enim psom, je seveda bolje, da drugi ostane doma, saj se tako ne morete stoodstotno posvetiti vadbi.
Posebej pozorni morate biti, če imate na sprehodu dva psa brez povodca, saj sta sposobna ušpičiti marsikatero neumnost, kadar delujeta v paru. Biti morate tudi iskreni do sebe in si priznati, če ste pri vzgoji zatajili, saj praksa kaže, da pri drugem psu ne boste nič bolj pridni in dosledni, temveč boste kvečjemu imeli na sprehodu dva neobvladljiva, »vlečna« psa.
Lepo je videti dva kužka na skupnem povodcu, a dejstvo je, da imata predvsem samček in samička različne potrebe po označevanju teritorija, zato predlagamo ločena povodca.
Lastniki dveh ali več psov poročajo, da imajo kužki nekajkrat na leto svoj uničevalski pohod – s skupnimi močmi na prafaktorje razstavijo kavč, naslanjač ali celo sedež v avtu. Po navadi vas takrat pričakata dva para nedolžnih oči, tako da ne boste mogli biti povsem prepričani, kdo je »kriv«.
Če kužkoma ne zaupate v svoji odsotnosti in če vas celo skrbi, da bosta poškodovala drug drugega, je najbolje, da si omislite vsaj en večji, tako imenovani »hišni« boks, v katerem bo eden od kužkov na varnem.
Če psov ne nameravate imeti v hiši ali stanovanju, temveč zunaj v pesjaku, se bosta po prepričanju nekaterih bolj navezala drug na drugega, kot pa na vas, posledično pa bosta težje vodljiva. Tako bosta na sprehodih bolj verjetno delovala kot krdelo, katerega vodja pa ne boste vi.
Ne nazadnje vam svetujemo, da naj psa nimata preveč podobno zvenečih imen (na primer Piki in Riki, Luka in Lucka, Dino in Rino), saj lahko med njima prihaja do resnične zmede.
Ali spreminjamo hierarhijo med dvema psoma ali jo upoštevamo?
Celo strokovnjaki si v tem niso enotni – ali naj v odnos oziroma rangiranje med kužkoma posegamo ali naj upoštevamo hierarhijo, ki jo sama ustvarita in ki ni nujno enaka za vedno. Eni zagovarjajo spreminjaje hierarhije, spet drugi pa jo dosledno upoštevajo.
Nekateri lastniki poročajo, da red v hiši dosežejo z doslednim upoštevanjem alfa psa, spet drugi pa ne delajo nikakršnih razlik ter hranijo, božajo in vzgajajo vse enako. Precejšnje število lastnikov psov si, še preden domov pripeljejo še enega kužka, zada zahtevno nalogo, da bodo dosledni pri upoštevanju psa, ki je bil prvi pri hiši. Prepričani so, da ta kužek ne sme izgubiti svojih pridobljenih ugodnosti in privilegijev, saj menijo, da se bodo tako izognili ljubosumju med psoma. Starejši pes naj bi na ta način ohranil svojo avtoriteto, mlajši pa naj bi se mu spoštljivo prilagodil. Čeprav se lastnik še tako drži svojih odločitev in vedno najprej pozdravi starejšega psa, mu da prvemu jesti in ga spusti prvega čez vrata, se ta taktika včasih ne obnese. Če se izkaže, da novi član postaja zelo dominanten, starejši pes pa mu že počasi prepušča svoje mesto, je vredno razmisleka, ali se nam splača vztrajati za vsako ceno. Zgodi se namreč, da bo dominanten pes podrejenega vpričo nas kaznoval za vsak priboljšek ali kakšno drugo ugodnost, nato bomo morali spet ukrepati mi. Zgodi se lahko celo, da se bo podrejeni pes sam odpovedal priboljšku ali lastnikovemu božanju samo zato, da ga nadrejeni pes ne bi kaznoval. Ko pa, recimo, najprej začnemo čohljati nadrejenega psa in nato zraven povabimo še podrejenega, s čimer se mora seveda nadrejeni strinjati, je v hiši mir. Včasih je lažje, če upoštevamo njihov »vrstni red«.
Najpomembneje je, da smo mi vodja tropa, ki določa, kaj se v tropu lahko in česa ne sme delati. Brezpogojno moramo zaustaviti kakršnokoli agresijo med psoma. Mi smo tisti, ki določamo, na kakšen način si bo kdo koga podrejal. Težko pa določimo, kdo od psov naj bo glavni, saj hierarhije ne moremo ustvariti umetno.
Zavedajte se, da drugi pes ni nadomestilo za vašo odsotnost in da imate kot lastnik dveh psov dvojno odgovornost. Prav tako pa imate tudi dvojno veselje in dvojno dozo ljubezni.
[/members_only]
I. A.
Objavljeno v sedemnajsti številki revije Kužek
 psov potrdilo, da stvari niso vedno rožnate.){kind=link}