Tokrat vam bomo predstavili vidno sporazumevanje psov, in sicer signale uhljev, pogled in obrazne signale. Zelo pomembno je, da znamo opazovati svojega psa, saj bomo tako takoj vedeli, ali je z njim kaj narobe ali slučajno hoče napasti kakšnega psa ali človeka. Ob poznavanju vidnih signalov bomo to zlahka preprečili, samo pozorno moramo opazovati.
Signali uhljev
Če sta uhlja postavljena pokonci, to pomeni čuječnost, samozaupanje in pozornost. Pri psih z visečimi uhlji moramo opazovati bolj pozorno in natančno, lahko se jim dvigne le ušesni koren. Na stran postavljena uhlja pomenita vznemirjenost. Če uhlja še bolj položi, je to za vrstnika znak grožnje. Nazaj položena uhlja sta znak negotovosti. Ne napeta, ohlapno noseča uhlja pri psih z visečimi uhlji kažeta na nezainteresiranost, umirjenost in zadovoljstvo. Če pes s popolnoma dvignjenima uhljema laja in maha z repom, niti njemu samemu ni jasno, kako naj se obnaša. Rad bi bil prijazen, hkrati pa mora čuvati svoje območje (Klever, 1991).
Kadar ima pes uhlja postavljena odločno naprej (kaže zobe in viha smrček), je to znak za dejaven agresiven izziv, ki ga je zmožen dominanten in samozavesten pes. Uhlji so polegli povsem nazaj (ob tem so zobje psa vidni, čelo pa je nagubano), kadar je pes prestrašeno-agresiven, vendar nedominanten, počuti se ogroženega. Znamenje napetosti ali tesnobe v zvezi z dogajanjem nam narekujejo uhlji rahlo zamaknjeni, toliko da se zdijo rahlo poševni, pes lahko ob takem signalu hitro preide v napad ali beg – odvisno od nadaljnjega razvoja dogodkov. Kadar je pes podložen in pomirjen, se ne more odločiti, ali je celo malce zaskrbljen, mu uhlji trzajo, po navadi nagnjeni rahlo naprej (Coren, 2001).
Opis: Od leve proti desni: pozoren, grozi, pripravljen na boj; spodaj od leve proti desni: pozoren, ponižen, čisto ponižen.
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
Mateja Čurč
Objavljeno v štirinajsti številki revije Kužek
