Fizioterapija je sestavni del procesa zdravljenja poškodb ali bolezni. S pridom pa se jo uporablja tudi v preventivne namene. Poškodbe gibalnega aparata so del našega vsakdana, ki nam, ko se zgodijo, zelo spremenijo življenje. Da se v čim večji meri izognemo poškodbam in njihovim posledicam, je dobro upoštevati preventivne nasvete. Kakor pri nas, ljudeh, pa je preventiva učinkovita tudi pri psih.
Fizioterapijo pri psu se najpogosteje uporablja kot del rehabilitacijskega procesa zdravljenja po kirurškem posegu ali ob konzervativnem zdravljenju. Seveda pa tudi kot preventivni »servis telesa«, da čim prej zaznamo morebitne težave v gibalnem aparatu ter jih odpravimo. Z razumevanjem gibanja psa in upoštevanimi ukrepi lahko v veliki meri preprečimo morebitne okvare ali poškodbe gibalnega aparata. Najpogostejše poškodbe pri psu, ki potrebujejo fizioterapevtsko obravnavo, nastanejo zaradi nepazljivosti skrbnika, med katere najpogosteje spadajo poškodbe v prometu, ali zaradi nevednosti, kakšno gibanje je za psa, ki živi v urbanem okolju, primerno.
Nastale poškodbe so lahko opazne ali neopazne, slednje se lahko izrazijo šele čez nekaj dni ali let. Ko imamo svojega psa, za katerega želimo kar najbolje skrbeti, se je dobro zavedati, da je pes najprej žival, potem pa pasji ljubljenček, delovni pes, itd. Pes se je razvil iz prednika volka, ki nam je (kljub zelo različnim pasmam in temu primernemu gibanju) okvirno vodilo, kakšno gibanje je za psa primerno. Volk se skoti v volčji družini in v njej verjetno ostane celo življenje. Gibanje mladega volka je pogojeno njegovemu gibalnemu aparatu, ki še ni dovolj razvit in močan za obremenitve. Volčji mladič se igra in giba v okolici svojega doma oziroma brloga in ne premaguje večjih razdalj. V nevarnosti se skrije, hrano mu prinaša volčja mati. V prvi lov, kjer je telesnih obremenitev več, se vključi postopoma, ko je telesno odrasel. Njegov najpogostejši način premikanja je tek – kas. Galopiranje in skoki so del lova ali bežanja in iz tega razloga je omenjenega gibanja v naravnem okolju sorazmerno malo.
Narava je gibanje te živali naredila optimalno. Danes v pasjem življenju naravnega okolja skoraj ni več in pes se prilagaja novemu urbanemu načinu življenja, za katerega anatomsko (še) ni pripravljen. S poznavanjem nekaj »urbanih pasti« se lahko kot skrbniki psov v veliki meri izognemo težavam, posledičnemu trpljenju našega ljubljenčka, pa tudi finančnemu zalogaju, ki ga odštejemo za zdravljenje poškodb gibalnega aparata. Ker je pes po zgradbi in načinu gibanja ostal podoben volku, se zanj priporoča vrsta gibanja, značilna za volka. Ko je pes mlad, ga postopno začenjamo obremenjevati, dokler ni njegov gibalni aparat dovolj razvit, da prenese večje obremenitve.
[members_only]Družinski pes se večino časa giblje v svojem ožjem domu (stanovanju, pesjaku, vrtu) in je po navadi deležen treh dnevnih sprehodov. Sprehajanje psa ni samo hoja, temveč tudi navajanje na okolico, srečevanje s svojimi vrstniki, predvsem pa ovohavanje nešteto novic, ki jih puščajo za seboj druge živali. Sprehod oziroma gibanje psa naj vsebuje različne elemente gibanja, vendar naj bo največ hitre hoje in kasa, manj galopa, še manj gibanja z velikimi pospeški in hitrim ustavljanjem ter najmanj ali nič višinskih skokov. Gibanje psa naj bo prilagojeno njegovim telesnim zmožnostim, ki se spreminjajo glede na starost in konstitucijo psa.
Najpogostejše nevarnosti poškodb gibalnega aparata in preventivni nasveti
- NEPRIMERNO GIBANJE: višinski skoki, veliko pospešenega gibanja telesno neogretega in netreniranega psa (metanje žoge, ali palice), igra psov zelo različnih velikosti in konstitucij.
Posledice: Ker pes ni grajen za tovrstno gibanje, nastajajo pri tem mikro in makro poškodbe, običajno sklepnih delov gibalnega aparata. Makro poškodba se izrazi z nenadno bolečino (pes zacvili) in/ali šepanjem. Mikro poškodbe, ki jih ne zaznamo, se začnejo odražati s spremenjenim načinom gibanja in bolečinami v srednji ali pozni starosti psa. Zdravljenje poškodovanih, artrotičnih sklepov je dolgotrajno, drago in večinoma manj uspešno. Poleg tega se takega gibanja, kot je lovljenje predmetov, pes in skrbnik zelo težko odvadita.
Preventiva: Iz naslova anatomije in fiziologije gibanja psa naj bi bilo tega gibanja najmanj. Ni narobe, če psu kdaj pa kdaj vržemo predmet in skoči, vendar vedno po daljšem sprehodu, ko je njegov organizem že ogret, vendar ne že utrujen in na mehkejših površinah (npr. travniku). Izogibanje tem navadam in osvojitev gibanja, ki bo psu všeč in vključuje tudi druga pasja veselja, kot sta na primer iskanje predmetov in igranje s psi podobne konstitucije, je najboljša preventiva.
- NEPRIMERNO OKOLJE DOMA: drseče površine, dvignjena posoda za hrano, večje število stopnic.
- DRSEČE POVRŠINE
Posledica: Doskok z višine, kot je na primer kavč, na drseča tla, med katera štejemo tudi parket, je nevaren. Pri takem doskoku psu zelo hitro lahko zdrsne in pride do nenadnih in nekontroliranih zasukov hrbtenice. Posledice so lahko zelo hude. Od majhnih in neopaznih poškodb hrbtenice, ki se lahko izrazijo mnogo pozneje, do nenadnih ohromitev zadnjega dela telesa.
Preventiva: Prilagodimo oz. opremimo tisti del hiše, kjer se pes veliko giblje in skače, z nedrsečimi oz. talnimi podlagami. - HRANJENJE IZ DVIGNJENE POSODE
Posledica: Dvignjena glava med hranjenjem v stoječem položaju dodatno obremeni zadnji predel hrbta. Dvignjena posoda je lahko svetovana s strani veterinarja ali fizioterapevta pri nepravilnostih v vratnem delu hrbtenice.
Prevntiva: Pes se vedno hrani in pije s tal s sklonjeno glavo, kar razbremeni stojo, križni del hrbtenice in zadnji nogi. Poskrbimo, da je pasja posoda na tleh. - VEČJE ŠTEVILO STOPNIC
Posledica: Težje premagujemo posledice nekontroliranega dirjanja po stopnicah pri večjih psih. Stopnice so nenaravna ovira in ponavljanje skokov po stopnicah privede do podobnih posledic kot drugi ponavljajoči gibi. To so majhne poškodbe in obrabe sklepnih površin, ki s časom privedejo do resnejših težav sklepov hrbtenice in nog.
Preventiva: Stopnic velikokrat ne moremo odstraniti, zato psa naučimo, da po stopnicah hodi počasi, s kontroliranim in ritmičnim gibanjem, še posebno navzdol. Psa pripnemo na povodec, da ga lažje nadzorujemo in učimo primerno hojo po stopnicah.
- NEPRIMERNE OVRATNICE: vlečenje za ovratnico.
Posledica: Klasična ovratnica ni primerna za ustavljanje in vodenje psa, kajti sile, ki se preko ovratnice prenesejo na vratno hrbtenico, so prevelike. Neprimerna in nekontrolirana obremenitev in vlek preko vratu imata za posledico mikro in/ali makro poškodbe mišično-skeletnega sistema vratnega dela hrbtenice.
Preventiva: Svetujemo uporabo kvalitetne oprsnice, ki ima možnost pripenjanja na povodec spredaj na prsnici psa. Taka oprsnica tudi pripomore k enostavnemu vodenju in preprečuje vlečenje neubogljivega psa. Pri starem psu pa uporabimo klasično oprsnico, kjer mu s prijemom na hrbtu pomagamo premagati oviro. - NEODZIVNOST NA SPREMENJENO GIBANJE PSA: ignoriranje spremembe gibanja, kot so šepanje, vlečenje zadnjih tačk, odpor psa za sedanje.
Posledica: Sprememba načina gibanja je običajno prilagoditveni mehanizem na spremenjena stanja struktur kosti, mišic, tetiv in/ali živcev. To je tudi vzrok za bolečino. Bolečina je naravno opozorilo, ki v telesu omogoči in povzroči naravno zaščitno reakcijo; imobilizacijo bolečega dela telesa v obliki zakrčenja mišičnega tkiva. Odpravljanje bolečine samo z analgetiki povzroča dodatno preobremenitev prizadetega dela telesa, kar še poslabša bolezenske spremembe.
Preventiva: Psa vedno opazujemo in se odzovemo na spremenjeno gibanje. Ko se to zgodi, poiščemo vzrok, ki ga nato skušamo odpraviti. Obrnite se na strokovnjaka, ki mu zaupate, naj ugotovi in svetuje, kako odpraviti »nepravilno« gibanje. Kot skrbniki se prilagodimo temu nasvetu in zmožnostim našega pasjega prijatelja.
- PONAVLJAJOČI GIBI: skakanje na kavč, v avtomobil.
Posledica: Ponavljajoči gibi (ki niso del naravnega premikanja psa) so običajno vzrok mikro spremembam in poškodbam v sklepih. S časom se razvijejo artroze sklepov, kar pomeni boleč in slabše gibljiv sklep. Iz izkušenj vemo, da frustracija skrbnika in bolnega psa, ki ne more več na kavč ali nanj skače nekontrolirano, dodatno oteži zdravljenje.
Preventiva: Prilagodite višinske ovire tako, da za psa, zlasti starejšega, znižate višino kavča ali namestite stopnico ali rampo oziroma klančino. Idealno je, da že mladega, zdravega psa naučite premagovati višinsko razliko na vaše dovoljenje. - PREKOMERNA TEŽA: predebeli psi.
Posledica: Vertikalne sile, ki delujejo na hrbtenico in so pri psu velike, so z vsakim dodatnim gramom še večje in hrbtenica ter ostali sklepi so posledično prekomerno obremenjeni. Debel pes ni gibčen, ima lahko tudi druge zdravstvene težave, ki so posledica debelosti, in zato je dovzetnejši za poškodbe.
Preventiva: Priporočila za pse so enaka kot za nas ljudi; uravnotežena prehrana, dovolj gibanja in hipokalorični priboljški. - NAKUP GIBALNO DEFORMIRANIH PSOV: genetsko pridobljene anomalije telesa, ki jih vzreditelji spodbujajo pri posamezni pasmi, v resnici pa imajo te pasme hude zdravstvene težave.
Posledice: Nihče, ki ima rad žival, ne želi spodbujati deformacij, ki povzročajo težave in trpljenje psa zaradi anatomskih značilnosti, ki so plod človeške arogance in subjektivne percepcije lepote. Anatomske anomalije, ki so izsiljene zaradi standarda pasme, postajajo s starostjo psa vse bolj neobvladljive.
Preventiva: Ne spodbujajmo trgovanja in razmnoževanja psov s telesno anomalijo.
Izkušnje v praksi so pokazale, da bi veliko gibalnih problemov lahko preprečili, če bi pravočasno prepoznali, kaj je bolj in manj primerno za gibalni sistem psa. Vseh urbanih ovir in navad ni mogoče preprečiti. Pes ne pozna preventive, odzove se, da zadosti našim hotenjem. Z neustreznim načinom učenja in prilagajanja, ki zajema tudi neprimerno gibanje, ki ga kot skrbniki iz nevednosti dopuščamo, lahko že tako kratko življenje naredimo še krajše. Preprečevanje pasjih poškodb izhaja iz individualne prilagoditve gibanja psu. Z vključitvijo preventivnih ukrepov v vsakdanje življenje pa omogočimo našim pasjim prijateljem primerno življenjsko okolje.
[/members_only]
Maja M. Potočnik
Sekcija za fizioterapijo živali
Združenje fizioterapevtov Slovenije
