Psi v zavetišču pristanejo iz najrazličnejših razlogov. Kljub temu, da običajno sami niso prav nič krivi za to, pa se jih drži slabši sloves. Potencialni posvojitelji teh odličnih kužkov ne vzamejo k sebi, ker se bojijo, da jih ne bi mogli obvladati. Tem težavam pa se brez težav izognemo, če znamo »govoriti« pasji jezik. Psi iz zavetišč so namreč enako dobri (ali pa celo boljši) spremljevalci, le naučiti se moramo, kako jih razumeti.
Žal mnogi psi pristanejo v zavetišču, ker jih njihovi skrbniki ne razumejo in ne znajo prepoznati pasjih potreb. Posledično so ti psi lahko razvili določene težavne vedenjske vzorce, se ne znajo socializirano obnašati v družbi drugih živali in ljudi oz. so videti povsem razpuščeni ter brez nadzora. Vzrok težavnemu vedenju sta najpogosteje premalo gibanja in pomanjkanje vodstva, saj ljudje radi pozabljamo, da se ne družimo z drugim človekom, ampak s pripadnikom pasje živalske vrste, ki ne razmišlja in ne deluje enako kot mi. Ko psu skrbnik ne da tistega, kar potrebuje, se mu razblini idilična slika, ki si jo je narisal v glavi in lahko se začne ukvarjati z mislimi, da »ni dobil dobrega psa« oz. »da se ga mora znebiti«. Slaba novica za kužka pa je hkrati dobra novica za vse potencialne posvojitelje, saj psi ne živijo v preteklosti, temveč v danem trenutku. Tudi odraslega psa lahko zato vzgojimo po svoje in z njim začnemo znova. Problematičen pes pa lahko, s pravilnim pristopom, kmalu postane edinstven družabnik, ki ostane z nami za vsako ceno.
[members_only]
Ključni za gradnjo odnosa med skrbnikom in kužkom so prvi dnevi, ko kosmatinec prispe v nov dom. Novi družinski član bo na začetku gotovo malo zmeden, ne bo vedel, kje je in kaj lahko pričakuje od nove družine. Če že na začetku postavimo jasne temelje in pravila, bo to, za gladek prehod iz »zavetiščnika« do družinskega ljubljenčka, bistveno.
Na novega kužka se pripravimo že pred njegovim prihodom. Pripraviti moramo prostor, kjer bo pes preživel večino svojega časa. Zaradi spremembe okolja (iz zavetišča ali prejšnjega doma) bo kuža pod velikim stresom, zato mu lahko kdaj uide tudi kakšna lužica. Za začetek je zato zelo primerna kuhinja, kjer tla lažje počistimo (in hkrati zavarujemo preprogo v dnevni sobi). V prostoru kjer bo vaš pes preživel večino časa, umaknemo električne kable oz. jih zavarujemo, da kuža ne more do njih, kemikalije pospravimo dovolj visoko, da jih ne doseže, odstranimo strupene rastline, kužku pripravimo posteljo/odejico in/ali boks in, po potrebi, lahko namestimo tudi t. i. »baby« vrata.
Psu dajmo čas, da se privadi na naš dom in družino, preden ga seznanimo s tujci. Poleg tega moramo na prihod kužka pripraviti tudi otroke, ki morajo znati pravilno pristopiti k psičku, da ga ne prestrašijo. Da bo stres vsaj malo manjši, se že v zavetišču pozanimamo, kdaj je potekalo hranjenje živali in poskusimo vsaj nekaj časa vzdrževati enako rutino. Če bomo psu pripravili boks, mu ga moramo predstaviti kot njegovo zatočišče, kamor se lahko umakne in poišče svoj mir, ne kot kazen. S kužki moramo biti potrpežljivi in imeti dovolj razumevanja, hkrati pa moramo biti konsistentni pri vzdrževanju rutine in pravil. Kuža se bo kmalu navadil, kdaj dobi večerjo, kdaj gre na sprehod, kdaj je čas za igro … ugotovil bo, kaj lahko pričakuje od skrbnikov in hkrati, kaj skrbniki pričakujejo od novega pasjega prijatelja.
Da pa se lahko na »zavetiščarja« kar najbolje pripravimo, se moramo hkrati zavedati, da bomo morali morda skupaj premostiti nekaj travm (z ljubeznijo in pravilno skrbjo nam bo to prav gotovo uspelo). Ko v svoj dom sprejmemo kužka iz zavetišča, naredimo dobro delo in predstavljamo si, da bo kužek srečen in razigran, namesto tega pa se morda skriva pod stolom ali mizo. Zaradi že omenjenega stresa pri spremembah je kužka strah, njegov svet se je znova obrnil na glavo in ni še čisto prepričan, ali je ta nova sprememba zanj dobra. V večini primerov je najboljše zdravilo za anksioznost potrpljenje. Najbolje bomo ravnali, če ne silimo v kosmatinca in počakamo, da bo sam pripravljen priti do nas. Težavo nam na začetku lahko predstavlja tudi hranjenje, saj si je v zavetišču morda moral izboriti hrano. Tudi v novem domu lahko zato pasje obroke na začetku spremljajo renčanje, lajanje ali celo grizenje, saj še ne razume, da mu ne bo hrane nihče vzel, da je cela posodica namenjena le njemu.
Pretirano lahko psi izkazujejo tudi svojo zvestobo do skrbnikov in tako želijo svoje najljubše na vsak način zavarovati pred drugimi psi, celo pred drugimi ljudmi. Tudi v tem primeru je potrpežljivost najboljša metoda. Lahko se soočamo tudi z označevanjem vseh kotov novega doma, še najbolj problematična pa je lahko t. i. ločitvena tesnoba. Psi s tem vedenjskim stanjem se bojijo biti sami, zato lajajo in uničujejo raznorazne stvari v svojem domu. Pri blagih primerih pasje tesnobe najbolj pomaga rutina, ki pomaga kužku, da se nauči, da se bomo vrnili k njemu. V hujših primerih pa bomo morda morali poiskati tudi strokovno pomoč in našemu ljubljenčku nameniti še dodatno pozornost.
[/members_only]
Maša Pirnat
